Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov