Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov