Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov