Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov