Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Aleksander Golja
Prevedla Mita Gustinčič Pahor; Ljubljana : Beletrina, 2020
Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete ime Selma Lagerlöf? Na njen mladinski roman Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona? Na njen roman Gösta Berling? Na Nobelovo nagrado? Na njeno stransko vlogo v romanu Milana Dekleve Telo iz črk? Seveda so vsi ti odgovori možni, toda obstaja visoka verjetnost, da če ste prebrali roman Cesar Portugalije, pomislite prav na ta roman. Še več: če ga boste prebrali, bo zelo verjetno postal vaša prva asociacija ob pisateljičinem imenu.
Kako lahko napovedujem prihodnost? Zato ker je Cesar Portugalije odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku in mu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Tako bi seveda lahko našteval še nekaj časa, toda poanta je že jasna. Naslovni junak romana (pisateljica ga je sicer označila za pripoved) je preprost dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja in radosti vse do trenutka, ko se zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne, zrak, ki ga diha, in vir življenjske moči. Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Njena pripovedna ekonomija je na prvi pogled zelo preprosta. Poglavja so kratka, skoraj praviloma se razvijejo ob posameznem dogodku, njihovi konci pa so zgovorni, a ne patetični. Kot da bi pisateljica vedela, da je manj več, kot da se zaveda, kako njena diskretna, zadržana pripoved zleze bralki in bralcu pod kožo. Pripoved stopnjuje počasi, iz poglavja v poglavje: očetovski preizkušnji sledi nova preizkušnja, poklon poklonu. Toda tako kot pisateljica mojstrsko razvija portret očetovske ljubezni, preseže samo sebe, ko začne diskretno, subtilno razvijati njeno temno stran. Do neke zabrisane točke oče razume, da se mora hči osamosvojiti, zaživeti svoje življenje, toda ta sprememba je zanj prehudo breme. Pisateljica, ki je dotlej vodila bralca po poteh očetovske ljubezni, ga zdaj kot po kakem Möbiusovem traku vodi po vse temnejših stanjih taiste ljubezni. Kar je prej ubožnemu dninarju dajalo moč, ga zdaj sicer še zmerom navdihuje, a hkrati mu že škodi in ga ogroža. In tudi v tej premeni je pisateljica nepopustljiva: njena poglavja so kot obrati vijaka, vsako poglavje bolj stisne junaka, poveča njegovo stisko in norost, bolečino. Ob tem presunljivem in literarno živem portretu literarnega junaka, ki se v temah uma oprime iluzije, da je cesar Portugalije, pa je pisateljica ustvarila še več prepoznavnih in zanimivih stranskih likov. Vaščani, krajani, župnik, Janova žena Katrin in mnogi drugi spremljajo Janovo preobrazbo – do nje so lahko skeptični, posmehljivi, toda na koncu tudi razumevajoči in naklonjeni. Tako je Cesar Portugalije tudi roman o cesarstvu Portugalije, o skupnosti, ki ob sokrajanovi stiski najde svojo človeško mero.
Da je Selma Lagerlöf res mojstrica pripovedi, pa dokazuje še nekaj. Z Janom, cesarjem Portugalije, je ustvarila lik, s katerim lahko bralec sočustvuje, ga poskuša razumeti in podobno, toda tudi z likom hčerke ji je to odlično uspelo. Klara Gulla ima prav tako svoje preizkušnje in bralec lahko trepeta tudi zanjo. Tako je roman Cesar Portugalije, ki je pripovedovan kot preprosta pripoved, psihološko še kako pretanjeno besedilo. Za nameček je pisateljica v pripoved smiselno vtkala folklorno tradicijo, na primer trole, prepričljivo je naslikala tudi mehanizme delovanja švedske družbe na začetku dvajsetega stoletja, ob enem izmed stranskih likov pa je pokazala, kako se posameznik odloča, kako se odloča narobe in kakšne posledice imajo napačne odločitve.
Cesar Portugalije je ena izmed tistih knjig, ki bralke in bralce ne nagovarja, naj bosta dobra, in vendar ju nagovori, naj bosta dobra. Vendar roman opravi to delo zelo diskretno, z neko zadržano energijo, s sublimno lepoto (ne poskuša ugajati, ne pridiga, ne ponuja preprostih rešitev). Tako da … Ja, zaradi izida romana Selme Lagerlöf v slovenskem prevodu Mite Gustinčič Pahor je bilo leto 2020 tudi dobro leto.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Aleksander Golja
Prevedla Mita Gustinčič Pahor; Ljubljana : Beletrina, 2020
Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete ime Selma Lagerlöf? Na njen mladinski roman Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona? Na njen roman Gösta Berling? Na Nobelovo nagrado? Na njeno stransko vlogo v romanu Milana Dekleve Telo iz črk? Seveda so vsi ti odgovori možni, toda obstaja visoka verjetnost, da če ste prebrali roman Cesar Portugalije, pomislite prav na ta roman. Še več: če ga boste prebrali, bo zelo verjetno postal vaša prva asociacija ob pisateljičinem imenu.
Kako lahko napovedujem prihodnost? Zato ker je Cesar Portugalije odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku in mu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Tako bi seveda lahko našteval še nekaj časa, toda poanta je že jasna. Naslovni junak romana (pisateljica ga je sicer označila za pripoved) je preprost dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja in radosti vse do trenutka, ko se zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne, zrak, ki ga diha, in vir življenjske moči. Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Njena pripovedna ekonomija je na prvi pogled zelo preprosta. Poglavja so kratka, skoraj praviloma se razvijejo ob posameznem dogodku, njihovi konci pa so zgovorni, a ne patetični. Kot da bi pisateljica vedela, da je manj več, kot da se zaveda, kako njena diskretna, zadržana pripoved zleze bralki in bralcu pod kožo. Pripoved stopnjuje počasi, iz poglavja v poglavje: očetovski preizkušnji sledi nova preizkušnja, poklon poklonu. Toda tako kot pisateljica mojstrsko razvija portret očetovske ljubezni, preseže samo sebe, ko začne diskretno, subtilno razvijati njeno temno stran. Do neke zabrisane točke oče razume, da se mora hči osamosvojiti, zaživeti svoje življenje, toda ta sprememba je zanj prehudo breme. Pisateljica, ki je dotlej vodila bralca po poteh očetovske ljubezni, ga zdaj kot po kakem Möbiusovem traku vodi po vse temnejših stanjih taiste ljubezni. Kar je prej ubožnemu dninarju dajalo moč, ga zdaj sicer še zmerom navdihuje, a hkrati mu že škodi in ga ogroža. In tudi v tej premeni je pisateljica nepopustljiva: njena poglavja so kot obrati vijaka, vsako poglavje bolj stisne junaka, poveča njegovo stisko in norost, bolečino. Ob tem presunljivem in literarno živem portretu literarnega junaka, ki se v temah uma oprime iluzije, da je cesar Portugalije, pa je pisateljica ustvarila še več prepoznavnih in zanimivih stranskih likov. Vaščani, krajani, župnik, Janova žena Katrin in mnogi drugi spremljajo Janovo preobrazbo – do nje so lahko skeptični, posmehljivi, toda na koncu tudi razumevajoči in naklonjeni. Tako je Cesar Portugalije tudi roman o cesarstvu Portugalije, o skupnosti, ki ob sokrajanovi stiski najde svojo človeško mero.
Da je Selma Lagerlöf res mojstrica pripovedi, pa dokazuje še nekaj. Z Janom, cesarjem Portugalije, je ustvarila lik, s katerim lahko bralec sočustvuje, ga poskuša razumeti in podobno, toda tudi z likom hčerke ji je to odlično uspelo. Klara Gulla ima prav tako svoje preizkušnje in bralec lahko trepeta tudi zanjo. Tako je roman Cesar Portugalije, ki je pripovedovan kot preprosta pripoved, psihološko še kako pretanjeno besedilo. Za nameček je pisateljica v pripoved smiselno vtkala folklorno tradicijo, na primer trole, prepričljivo je naslikala tudi mehanizme delovanja švedske družbe na začetku dvajsetega stoletja, ob enem izmed stranskih likov pa je pokazala, kako se posameznik odloča, kako se odloča narobe in kakšne posledice imajo napačne odločitve.
Cesar Portugalije je ena izmed tistih knjig, ki bralke in bralce ne nagovarja, naj bosta dobra, in vendar ju nagovori, naj bosta dobra. Vendar roman opravi to delo zelo diskretno, z neko zadržano energijo, s sublimno lepoto (ne poskuša ugajati, ne pridiga, ne ponuja preprostih rešitev). Tako da … Ja, zaradi izida romana Selme Lagerlöf v slovenskem prevodu Mite Gustinčič Pahor je bilo leto 2020 tudi dobro leto.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov