Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jure Franko

Novo mesto : Goga, 2020

Pri uspešnih kriminalnih knjižnih serijah, kakršna je Golobova, se pri bralcih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga morda zamudili prvi del, pogosto pojavi dilema, ali naj se branja sploh lotijo, in če – kje. Na začetku serije, s knjigo, o kateri zaradi precejšnje medijske pozornosti veš že čisto preveč vsebine glede na njen žanr? Ali z najnovejšim delom, ki je še zavit v tančico skrivnostnosti in pričakovanja? Pri res spretno napisanih kriminalkah, v katerih avtor svojega stalnega bralnega občinstva ne jemlje kot nekaj samoumevnega, je z vidika podajanja informacij to pravzaprav povsem nepomembno, saj si novi bralec brez težav sam zakrpa manjkajočo preteklost, medtem ko bralci prejšnjih del dodajo le nov košček mozaika v celotno sliko. In tako je tudi z Virusom. Do neke mere bi bilo takšno branje lahko celo prednost, saj dolgi in podrobni opisi forenzičnih postopkov in počasno razkrivanje preteklosti osrednjih in stranskih likov nepodučenemu bralcu ne delujejo ponavljajoče, ampak kot spreten preplet dramaturško dodelanega dogajanja. To namreč ni ozko in suhoparno osredinjeno zgolj na kriminalistične akcije, čeprav te seveda ves čas ostajajo v ospredju romana, ampak so vključene tudi splošno družbeno-politične razmere, ki so se nas lani tako ali drugače vseh dotaknile. Z vdorom aktualnosti, ki se mu avtor ni niti poskusil niti želel izogniti, ampak je določene osebe s pretanjeno karakterizacijo celo namenoma približal resničnim, roman Virus deloma prestopa meje kriminalnega žanra in rahlo sega na območje družbenokritičnega. Seveda, zgolj za nekaj trenutkov.

Sicer pa je rdeča nit četrtega primera Tarasa Birse tudi tokrat seveda umor oziroma celo več njih. Redkobesednega glavnega kriminalista in njegovo zvesto ekipo kljub omejitvi gibanja vodijo po vsej Sloveniji. Medtem ko se kriminalistom v skandinavsko počasnem pripovednem ritmu sestavljajo koščki sestavljanke, se bralcem vzporedno sestavljajo tudi koščki njihovih življenj, značajev in pogledov na svet, ki kažejo, da je prav vsak od njih še kako krvav pod kožo – kakor se za sodobnega literarnega kriminalista tudi spodobi. Že res, da Taras deluje nekoliko pretirano mačistično in tudi njegovo reševanje predvsem ženinih osebnih problemov se ne ujema ravno s časom in prostorom, v katerem živimo, a kljub občasnemu bralčevemu zavijanju z očmi je njegova karizma dovolj močna, da mu je voljan slediti na poti policijskega preiskovanja. Občasno se Taras kljub sicer trdno strukturiranemu vedenju izkaže celo človeško ranljivega, a njegova genialnost vendarle temelji na tem, da je tako presneto strogo nepopustljiv do sebe in drugih, zato tovrstnih odlomkov vendarle ni prav veliko. Zanimivi so tudi njegovi sodelavci, saj so prav vsi obravnavani polnokrvno in raznoliko. Še najbolj skrivnosten poleg Tarasa, ki očitno nima dna svoji zagonetnosti, je Ahlin, novi direktor policijske uprave, ki iz stranskega lika preraste v enega osrednjih, in to tako po dejanjih, kakor tudi osebnostno. Pravzaprav je prav on tisti, ki na kocko postavi največ. Golob ga je s tem spretno postavil Tarasu ob bok, kar utegne v morebitnih nadaljevanjih dobiti še povsem nove razsežnosti. Sploh če je romantična zgodba med Tarasom in njegovo sodelavko Tino tudi v resnici končana.

Četrti primer strašnega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse je torej dramaturško odlično strukturiran roman, ki pa stalnim bralcem razen novih umorov in nadaljevanja bolj ali manj simpatičnih medsebojnih odnosov med osrednjimi liki ne ponuja veliko novega. Pomenljiv je seveda tudi naslov romana, ki ni le spretna marketinška poteza, ampak ga je mogoče razumeti večplastno. Virus je v biologiji namreč zelo majhen delček, mikroorganizem, ki povzroča okužbo oziroma bolezen, enako pa je tudi z zločincem – je delček skupnosti, ki ji povzroča zlo. Tako kot pri virusu je treba tudi pri zločinu za čim uspešnejšo družbeno ozdravitev ugotoviti izvor in vzroke zanj. In to nalogo je Tadej Golob odlično opravil.