Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci

26.03.2021


Film o Marini Abramović in umetnikih, ki stopajo po njenih stopinjah

»Vse življenje sem posvetila temu, da bi performans postal del mainstream umetnosti,« v dokumentarnem filmu Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci pravi umetnica, ki jo pogosto imenujejo babica performansa, in ki se ji je s tem minljivim umetniškim medijem uspelo zapisati v kanon; kot prikazuje dokumentarni film režiserja Borisa Miljkovića, pa si umetnica s srbskimi koreninami prizadeva, da bo tam tudi ostala. Film, ki si ga še do konca meseca lahko ogledate v sklopu letošnjega Festivala dokumentarnega filma, se namreč med drugim osredinja na tako imenovane reperformerje, ponovne izvajalce performansa, torej na mlade umetnike, ki izvajajo njene performanse.

Kjer koli živiš, s seboj nosiš svoje ozadje, svojo zgodovino in tradicijo, meni umetnica, prepoznavna predvsem po svojih radikalnih performansih, v katerih nenehno preizkuša svoje fizične in psihične meje; šla je celo tako daleč, da je ogrozila svoje življenje. Razstava Čistilec, ki so jo leta 2019 odprli v muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, je torej imela poseben naboj, saj se je z njo umetnica vrnila v svoje rojstno mesto. Šlo je za prvo evropsko retrospektivo njenega dela (sama sicer ne mara tega izraza). Premierno je bila na ogled leta 2017 na Švedskem, zadnja postaja pa je bila Beograd, kraj njenega otroštva. Tega je močno zaznamoval težavni odnos s prestrogo materjo, ki odzvanja v njenem delu, pomen vračanja v obremenjeni prostor odraščanja pa je tudi ena izmed rdečih niti dokumentarnega filma Vrnitev domov: otroci Marine Abramović. Podobno kot smo v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna režiserja Matthewa Akersa iz leta 2012 Marino Abramović spremljali pri pripravljanju istoimenske razstave v newyorški Momi, se Vrnitev domov osredotoča na nastajanje razstave v Beogradu. Avtorica se ob tem spominja svojega otroštva v socialistični Jugoslaviji, dokumentarni film pa ponuja tudi arhivske posnetke nekaterih njenih najznamenitejših performansov, med katerimi so tudi tisti, pri katerih je sodelovala s svojim tedanjim partnerjem, umetnikom Ulayem, ali pa na primer performans, v katerem je v svoj trebuh z britivico vrezala obliko peterokrake zvezde. Zdi se, da je prav tak odnos do nekdanje Jugoslavije tudi del uspeha Marine Abramović – Zahodu je pač blizu dramatični, skoraj eksotizirani pogled na geografsko, časovno in politično oddaljene sisteme. Kot je nekje poudarila sama: če hočeš uspeti v New Yorku, moraš biti drugačen, in eksecsnost je zagotovo del njene zgodbe.

Umetnico tokrat slišimo govoriti tudi v maternem jeziku in morda v teh odlomkih ujamemo še najbolj neposreden pogled v osebo Marino Abramović. A kako verodostojno intimna je filmska pripoved, ki jo spremlja v osebnih trenutkih, kot je recimo obisk stanovanja, v katerem je odraščala, po več kot štiridesetih letih, bo vsak gledalec presodil sam; da gre za izjemno čustveno in travmatično zgodbo, pa ga bo pri tem prepričevala sentimentalno obarvana glasba, ki jo podpisuje Petar Antonović. Podoben pristop je v nekoliko manjšem obsegu ubral tudi dokumentarni film Umetnica je prisotna, dodajmo pa še, da se mojstrica fotografije Andreja Leko v svežem filmu pogosteje pomudi pri podrobnostih in tudi zato kamera tokrat deluje sodobneje, bolj avtorsko.

Če po besedah Marine Abramović velja, da je kri v performansu prava, v gledališču pa kečap, pa se po drugi strani zdi, da tudi njene pripovedi o sebi ne moremo ločiti od performansa – kjer je kri sicer res kri, a vendar namenjena občinstvu. Prav performativna umetnost je najtesneje povezana z umetnico, ki se je rodila leta 1946, od leta 1968 objavljala besedila in risbe, performanse pa je začela izvajati leta 1973 – čeprav začetki performansa segajo dlje v zgodovino, pa so bila prav sedemdeseta čas, ko se je ta nestalna oblika umetnosti intenzivno uveljavljala. Do danes se je seveda performans trdno usidral v svetu umetnosti, Marina Abramović pa je postala svetovna zvezda in blagovna znamka. Da ta blagovna znamka živi naprej in še bo, skrbi tudi Inštitut Marine Abramović, ki šola tako imenovane reperformerje. Mlade umetnike, ki znova izvajajo umetničino delo, smo spoznali že v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna, podnaslov Marina in njeni otroci pa nakazuje, da jim daje film Vrnitev domov še večji pomen. Ti ponovni izvajalci performansa v izvedbo seveda vnesejo svojo lastno zgodbo in telo, a se še prej udeležijo treninga, izobraževanja pri veliki umetnici, nosilki znamke Marina Abramovič. Njena prizadevanja, da bi performans postal pomemben del umetnosti, so bila torej uspešna, pri tem pa je seveda del mainstreama postala tudi sama – oziroma, kot je kritično omenil neki zapis, umetnica ni navzoča, navzoča pa je njena znamka. Ta proces, značilen za mašinerijo sveta umetnosti, seveda lahko kritično komentiramo, a navsezadnje gre pri umetnikih z obrobja za velik dosežek. Tudi Marina Abramović se ne sramuje, da je postala znamka. In če je to leta 2019 pokazal sijajni mokumentarec Waiting for the artist, Čakajoč umetnico, v katerem je kot Marina briljirala kameleonka Cate Blanchett, bi si morda želeli, da bi se te plati bolj zavedal tudi dokumentarni film Vrnitev domov: otroci Marine Abramović.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci

26.03.2021


Film o Marini Abramović in umetnikih, ki stopajo po njenih stopinjah

»Vse življenje sem posvetila temu, da bi performans postal del mainstream umetnosti,« v dokumentarnem filmu Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci pravi umetnica, ki jo pogosto imenujejo babica performansa, in ki se ji je s tem minljivim umetniškim medijem uspelo zapisati v kanon; kot prikazuje dokumentarni film režiserja Borisa Miljkovića, pa si umetnica s srbskimi koreninami prizadeva, da bo tam tudi ostala. Film, ki si ga še do konca meseca lahko ogledate v sklopu letošnjega Festivala dokumentarnega filma, se namreč med drugim osredinja na tako imenovane reperformerje, ponovne izvajalce performansa, torej na mlade umetnike, ki izvajajo njene performanse.

Kjer koli živiš, s seboj nosiš svoje ozadje, svojo zgodovino in tradicijo, meni umetnica, prepoznavna predvsem po svojih radikalnih performansih, v katerih nenehno preizkuša svoje fizične in psihične meje; šla je celo tako daleč, da je ogrozila svoje življenje. Razstava Čistilec, ki so jo leta 2019 odprli v muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, je torej imela poseben naboj, saj se je z njo umetnica vrnila v svoje rojstno mesto. Šlo je za prvo evropsko retrospektivo njenega dela (sama sicer ne mara tega izraza). Premierno je bila na ogled leta 2017 na Švedskem, zadnja postaja pa je bila Beograd, kraj njenega otroštva. Tega je močno zaznamoval težavni odnos s prestrogo materjo, ki odzvanja v njenem delu, pomen vračanja v obremenjeni prostor odraščanja pa je tudi ena izmed rdečih niti dokumentarnega filma Vrnitev domov: otroci Marine Abramović. Podobno kot smo v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna režiserja Matthewa Akersa iz leta 2012 Marino Abramović spremljali pri pripravljanju istoimenske razstave v newyorški Momi, se Vrnitev domov osredotoča na nastajanje razstave v Beogradu. Avtorica se ob tem spominja svojega otroštva v socialistični Jugoslaviji, dokumentarni film pa ponuja tudi arhivske posnetke nekaterih njenih najznamenitejših performansov, med katerimi so tudi tisti, pri katerih je sodelovala s svojim tedanjim partnerjem, umetnikom Ulayem, ali pa na primer performans, v katerem je v svoj trebuh z britivico vrezala obliko peterokrake zvezde. Zdi se, da je prav tak odnos do nekdanje Jugoslavije tudi del uspeha Marine Abramović – Zahodu je pač blizu dramatični, skoraj eksotizirani pogled na geografsko, časovno in politično oddaljene sisteme. Kot je nekje poudarila sama: če hočeš uspeti v New Yorku, moraš biti drugačen, in eksecsnost je zagotovo del njene zgodbe.

Umetnico tokrat slišimo govoriti tudi v maternem jeziku in morda v teh odlomkih ujamemo še najbolj neposreden pogled v osebo Marino Abramović. A kako verodostojno intimna je filmska pripoved, ki jo spremlja v osebnih trenutkih, kot je recimo obisk stanovanja, v katerem je odraščala, po več kot štiridesetih letih, bo vsak gledalec presodil sam; da gre za izjemno čustveno in travmatično zgodbo, pa ga bo pri tem prepričevala sentimentalno obarvana glasba, ki jo podpisuje Petar Antonović. Podoben pristop je v nekoliko manjšem obsegu ubral tudi dokumentarni film Umetnica je prisotna, dodajmo pa še, da se mojstrica fotografije Andreja Leko v svežem filmu pogosteje pomudi pri podrobnostih in tudi zato kamera tokrat deluje sodobneje, bolj avtorsko.

Če po besedah Marine Abramović velja, da je kri v performansu prava, v gledališču pa kečap, pa se po drugi strani zdi, da tudi njene pripovedi o sebi ne moremo ločiti od performansa – kjer je kri sicer res kri, a vendar namenjena občinstvu. Prav performativna umetnost je najtesneje povezana z umetnico, ki se je rodila leta 1946, od leta 1968 objavljala besedila in risbe, performanse pa je začela izvajati leta 1973 – čeprav začetki performansa segajo dlje v zgodovino, pa so bila prav sedemdeseta čas, ko se je ta nestalna oblika umetnosti intenzivno uveljavljala. Do danes se je seveda performans trdno usidral v svetu umetnosti, Marina Abramović pa je postala svetovna zvezda in blagovna znamka. Da ta blagovna znamka živi naprej in še bo, skrbi tudi Inštitut Marine Abramović, ki šola tako imenovane reperformerje. Mlade umetnike, ki znova izvajajo umetničino delo, smo spoznali že v dokumentarnem filmu Umetnica je prisotna, podnaslov Marina in njeni otroci pa nakazuje, da jim daje film Vrnitev domov še večji pomen. Ti ponovni izvajalci performansa v izvedbo seveda vnesejo svojo lastno zgodbo in telo, a se še prej udeležijo treninga, izobraževanja pri veliki umetnici, nosilki znamke Marina Abramovič. Njena prizadevanja, da bi performans postal pomemben del umetnosti, so bila torej uspešna, pri tem pa je seveda del mainstreama postala tudi sama – oziroma, kot je kritično omenil neki zapis, umetnica ni navzoča, navzoča pa je njena znamka. Ta proces, značilen za mašinerijo sveta umetnosti, seveda lahko kritično komentiramo, a navsezadnje gre pri umetnikih z obrobja za velik dosežek. Tudi Marina Abramović se ne sramuje, da je postala znamka. In če je to leta 2019 pokazal sijajni mokumentarec Waiting for the artist, Čakajoč umetnico, v katerem je kot Marina briljirala kameleonka Cate Blanchett, bi si morda želeli, da bi se te plati bolj zavedal tudi dokumentarni film Vrnitev domov: otroci Marine Abramović.


04.04.2022

Tone Hočevar: Kosmata druščina

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


01.04.2022

Srce v temi

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec


01.04.2022

Sanja Nešković Peršin: Skrito

V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane


28.03.2022

Samo Kreutz: Da te imenujem morje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946)

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.


28.03.2022

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Janez Ramoveš: Skupinska slika

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


20.03.2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje


17.03.2022

Vojvoda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.03.2022

Dogodek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.03.2022

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman


Stran 39 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov