Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Jure Franko.
Trst : Mladika, 2020
Pisatelj Dušan Jelinčič ima pester nabor literarnih del od kritik, esejev, dramskih besedil, kratkih zgodb in novel do številnih romanov. Prav romani so ga povzdignili med najprodornejše sodobne slovenske avtorje in v tem kontekstu ne gre spregledati njegovih romanov na temo himalaizma oziroma gorništva, med katerimi je zagotovo v ospredju večkrat nagrajeni prvenec Zvezdnate noči. Številni so tematski sklopi, zgodbe in žanri, ki jih v svojih delih popisuje in podpisuje Dušan Jelinčič.
Roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca pomeni velikanski odmik od Jelinčičeve dosedanje recimo temu ustaljene literarne prakse. V njem je namreč zajet in popisan napor povsem druge vrste, ki v temeljih presega boj alpinista v navezi, obsojenega na steno in samega sebe.
»Vrnitve ni! V takem dnevu, kot je ta, živi le želja po odhodu, obstaja le strast po plezanju, ki se konča prav na najvišji točki: tam, kjer se sneg sreča z oblaki, kjer se kamenje rokuje z nebom, kjer se sam spojim s trenutkom popolnosti, ki mi šepeta, da pot še vedno pelje samo naprej, čeprav se zdi, da se konča tam … prav na vrhu …,« je Dušan Jelinčič zapisal v že omenjeni uspešnici.
Vrnitve ni in pot vodi naprej: naprej v preteklost. Jelinčič se namreč v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca spoprijema s tistim, o čemer je preprosto moral pisati. Gre za obračun povsem druge vrste, za soočanje avtorja s sabo, s svojo lastno preteklostjo, s travmatsko izkušnjo očetove in svoje družinske dinamike, torej z vsem tistim, kar je hkrati njegov osebni obračun, ob tem pa še univerzalen koncentrat soočanja primorskega človeka s svojo polpreteklostjo – z usodo fašističnega preganjanja in terorja. Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju je prav to in še veliko več, je namreč avtorjevo ubesedenje neubesedljivega. Na uvodnih straneh romana Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca je neposredno po smrti očeta Zorka zapisal: »Ko se je poletni večer končno razbohotil in je tišina zajela vse robove doma žalosti, sem se ob prvem mraku naposled odločil. Stopil sem v očetovo sobo, odprl skrivnostno omaro in trdno, kot bi se bal, da mi bo splahnela izpod prstov, in obenem nežno vzel zajetno mapo, položeno čisto na vrh. Prvo, kar sem zagledal, so bile majave besede, napisane s svinčnikom in tresočo pisavo: Naj svet ve!!«
S tem dejanjem je avtor odprl Pandorino skrinjico. Pripoveduje o vsem tistem, o čemer uradna Italija še vedno molči in taji. Piše o bogati dediščini svojega očeta, o dediščini antifašizma, trpljenja, pokončne drže in uporništva primorskih rodoljubov, zbranih okoli organizacije TIGR. Jelinčičev pisanje v knjigi je pogosto fragmentarno, dotika se očetovih zapisov, razmišljanj, ki jih je v jetniški celici (pogosto v samici) sam in za sebe, potencialnemu nasledniku pisal na skrivni košček papirja. V opomin in svarilo ter pozabi v izogib.
In Zorko Jelinčič je imel kaj zapisati. Bil je (so)ustanovitelj organizacije TIGR. Pred posebnim sodiščem v Rimu, ki je bil nadaljevanje 1. tržaškega procesa, je bil leta 1931 obsojen na 20 let ječe, na začetku druge svetovne vojne konfiniran na jug Italije, po padcu fašizma pa se je priključil partizanom. Med njegovimi ožjimi sodelavci so bili alpinist in filozof Klement Jug, Danilo Zelen, preostali tigrovci itd. Pred nami je torej pripoved upornika, ki je dodobra poznal tigrovske akcije, in to vse od atentata na uredništvo fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste do likvidacije brutalnega učitelja Sottosantija v Vrhpolju pri Vipavi, če omenimo zgolj najodmevnejše.
Avtor se pri popisih drži pravila, da Zorko Jelinčič in njegova življenjska pot zahtevata preprost, fragmentaren zapis, kot si ga je tudi na račun preštevilnih zaporov (Idrija, Koper, Rim, San Gimignano, Civitavecchia), in pozabi v izogib priboril Zorko sam. Njegov sin Dušan v tovrstnem konceptu nadaljuje očetov domala stoičen položaj: minimalizem v pripovedi in akcija v dejanjih. V tovrstnem naboru so opisi mučenja z ricinusom, utapljanje, t.i. sanantonio ali sveti Anton in druga, predstavljeni zgolj bežno, kar pa na bralca deluje še toliko močneje. Dosti odločneje v delu zaživijo besede Tolstoja, Dostojevskega in predvsem Bartolovega Alamuta v svoji tigrovski različici. Ne gre niti mimo Cirila Kosmača in naključni ali namenske vzporednice z njegovo znamenito Gosenico. Samožrtvovanje, nasilje in uboji, čemu, za koga in za kaj? Razmislek, ki preveva domala vsako stran Jelinčičevega romana. Razmislek, ki bega Zorka in ga vsemu nasilju navkljub postavlja na trdno gandijevsko, mirovniško pozicijo. Tudi in prav zato je Dušan Jelinčič pripoved o očetu, navkljub težavam, ki pogosto spremljajo tovrstno pisanje v odnosu oče-sin, opravil z odliko.
Avtor recenzije: Robi Šabec
Bere Jure Franko.
Trst : Mladika, 2020
Pisatelj Dušan Jelinčič ima pester nabor literarnih del od kritik, esejev, dramskih besedil, kratkih zgodb in novel do številnih romanov. Prav romani so ga povzdignili med najprodornejše sodobne slovenske avtorje in v tem kontekstu ne gre spregledati njegovih romanov na temo himalaizma oziroma gorništva, med katerimi je zagotovo v ospredju večkrat nagrajeni prvenec Zvezdnate noči. Številni so tematski sklopi, zgodbe in žanri, ki jih v svojih delih popisuje in podpisuje Dušan Jelinčič.
Roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca pomeni velikanski odmik od Jelinčičeve dosedanje recimo temu ustaljene literarne prakse. V njem je namreč zajet in popisan napor povsem druge vrste, ki v temeljih presega boj alpinista v navezi, obsojenega na steno in samega sebe.
»Vrnitve ni! V takem dnevu, kot je ta, živi le želja po odhodu, obstaja le strast po plezanju, ki se konča prav na najvišji točki: tam, kjer se sneg sreča z oblaki, kjer se kamenje rokuje z nebom, kjer se sam spojim s trenutkom popolnosti, ki mi šepeta, da pot še vedno pelje samo naprej, čeprav se zdi, da se konča tam … prav na vrhu …,« je Dušan Jelinčič zapisal v že omenjeni uspešnici.
Vrnitve ni in pot vodi naprej: naprej v preteklost. Jelinčič se namreč v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca spoprijema s tistim, o čemer je preprosto moral pisati. Gre za obračun povsem druge vrste, za soočanje avtorja s sabo, s svojo lastno preteklostjo, s travmatsko izkušnjo očetove in svoje družinske dinamike, torej z vsem tistim, kar je hkrati njegov osebni obračun, ob tem pa še univerzalen koncentrat soočanja primorskega človeka s svojo polpreteklostjo – z usodo fašističnega preganjanja in terorja. Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju je prav to in še veliko več, je namreč avtorjevo ubesedenje neubesedljivega. Na uvodnih straneh romana Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca je neposredno po smrti očeta Zorka zapisal: »Ko se je poletni večer končno razbohotil in je tišina zajela vse robove doma žalosti, sem se ob prvem mraku naposled odločil. Stopil sem v očetovo sobo, odprl skrivnostno omaro in trdno, kot bi se bal, da mi bo splahnela izpod prstov, in obenem nežno vzel zajetno mapo, položeno čisto na vrh. Prvo, kar sem zagledal, so bile majave besede, napisane s svinčnikom in tresočo pisavo: Naj svet ve!!«
S tem dejanjem je avtor odprl Pandorino skrinjico. Pripoveduje o vsem tistem, o čemer uradna Italija še vedno molči in taji. Piše o bogati dediščini svojega očeta, o dediščini antifašizma, trpljenja, pokončne drže in uporništva primorskih rodoljubov, zbranih okoli organizacije TIGR. Jelinčičev pisanje v knjigi je pogosto fragmentarno, dotika se očetovih zapisov, razmišljanj, ki jih je v jetniški celici (pogosto v samici) sam in za sebe, potencialnemu nasledniku pisal na skrivni košček papirja. V opomin in svarilo ter pozabi v izogib.
In Zorko Jelinčič je imel kaj zapisati. Bil je (so)ustanovitelj organizacije TIGR. Pred posebnim sodiščem v Rimu, ki je bil nadaljevanje 1. tržaškega procesa, je bil leta 1931 obsojen na 20 let ječe, na začetku druge svetovne vojne konfiniran na jug Italije, po padcu fašizma pa se je priključil partizanom. Med njegovimi ožjimi sodelavci so bili alpinist in filozof Klement Jug, Danilo Zelen, preostali tigrovci itd. Pred nami je torej pripoved upornika, ki je dodobra poznal tigrovske akcije, in to vse od atentata na uredništvo fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste do likvidacije brutalnega učitelja Sottosantija v Vrhpolju pri Vipavi, če omenimo zgolj najodmevnejše.
Avtor se pri popisih drži pravila, da Zorko Jelinčič in njegova življenjska pot zahtevata preprost, fragmentaren zapis, kot si ga je tudi na račun preštevilnih zaporov (Idrija, Koper, Rim, San Gimignano, Civitavecchia), in pozabi v izogib priboril Zorko sam. Njegov sin Dušan v tovrstnem konceptu nadaljuje očetov domala stoičen položaj: minimalizem v pripovedi in akcija v dejanjih. V tovrstnem naboru so opisi mučenja z ricinusom, utapljanje, t.i. sanantonio ali sveti Anton in druga, predstavljeni zgolj bežno, kar pa na bralca deluje še toliko močneje. Dosti odločneje v delu zaživijo besede Tolstoja, Dostojevskega in predvsem Bartolovega Alamuta v svoji tigrovski različici. Ne gre niti mimo Cirila Kosmača in naključni ali namenske vzporednice z njegovo znamenito Gosenico. Samožrtvovanje, nasilje in uboji, čemu, za koga in za kaj? Razmislek, ki preveva domala vsako stran Jelinčičevega romana. Razmislek, ki bega Zorka in ga vsemu nasilju navkljub postavlja na trdno gandijevsko, mirovniško pozicijo. Tudi in prav zato je Dušan Jelinčič pripoved o očetu, navkljub težavam, ki pogosto spremljajo tovrstno pisanje v odnosu oče-sin, opravil z odliko.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec
Neveljaven email naslov