Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
»Kakšno breme nosiš v srcu slovar?« v pesniški zbirki Saladinovo ihtenje sprašuje dramatik in pesnik Krištof Dovjak. Pri tem bržkone ne gre le za naključno igro besed, hipni domislek ali pesniško figuro. Vprašanje je globlje. Zbirka namreč sega v stari svet ali natančneje v obdobje Saladina, ustanovitelja ajubidske dinastije, ki je vladala Egiptu in Siriji, poveljnika muslimanov v srednjeveških križarskih vojnah, po drugi strani pa zbirka skozi dediščino preteklosti kliče k ustvarjanju novega gesla »brez krvi« in opozarja na poskus še vedno aktualne pomiritve krščanske Evrope in arabsko-muslimanskega sveta. Dovjakove pesmi tako lahko »prevedemo« kot klic k strpnosti, razumevanju in sočutju. Ali kot pravi pesnik: »Ko prisluhnemo bližnjim, bi morali odpreti slovarje.« Kajti tam bo vedno zapisana želja po miru. Tako se tudi v pretresljivem naricanju žensk izpostavi želja po stavkih brez »ostrih glagolov« in jabolku »brez kislega soka spoznanja«, ki sega vse do objema vzhoda in zahoda.
Toda – ali se ni prav Saladin izkazal za pogumnega, milostnega in bolj viteškega kot njegovi nasprotniki, ki so v bitkah ravnali precej bolj kruto. Le-ti v pesmih lahko celo nagovarjajo velikega poveljnika, se k njemu obračajo kot v epistoli, zadeti od pripeke ga mlatijo, spet v drugih pesmih ga zasmehujejo, pljunejo na njegov tepih in mu zastavljajo vprašanja. A ne le o tem, kaj se dogaja z njegovim ihtenjem. Gre za to, kaj se dogaja z njimi. In z nami, kot nasledniki davnih nasprotij, ki še vedno niso razrešena. Naj se še tako milimo »s hlinjeno milino«, ne moremo mimo samospraševanja, ali smo »res dobri kot kruh«. Pretresanje drobcev našega bivanja, kjer se pesniški subjekt kot novodobna množica obrača k Saladinu, zazveni tudi v naslednji pesmi.
Srečujemo se na tržnicah.
Dotikamo se s plastičnimi vrečkami.
Drug drugemu hvalimo nepremočljive čevlje.
Negovani obrazi skorajda prikrijejo da smo lovci plenilci
poljedelci pastirji
Nabiramo maline gojimo glive za kreme kaviar polže itn.
Naše podaljšane trepalnice niso tipalnice
Naše čtivo so vremenske napovedi Saladin
Pesnik pri bralcih brez dvoma spodbuja razmišljanje. »Vseh barv in tonov smo …« zapiše v uvodni pesmi in nas pozneje poziva, naj prisluhnemo bližnjim, se naučimo »prisluškovati hoji mravelj«. Ko piše o starem času in mestih, so to tudi današnja mesta. Ni prvič, da se Dovjak ukvarja z davnino, tako v dramatiki kot v pesniških zbirkah večkrat seže v posamezno obdobje ali ustvari avtorsko podobo posameznika. V zbirki Hemingwayeve ustnice je to pesniški portret Ernesta Hemingwaya. V Saladinovem ihtenju ne slika portreta, veličino nekdanjega vladarja spoznavamo prek besed njegovih neusmiljenih sovražnikov, prek razočaranja bojevnikov, prek eksistencialnega in eksistenčnega občutenja groze, ki jo tudi skozi upesnjenje sedanjosti meče na tnalo.
Junaški spevi so se nekoč peli ob spremljavi glasbila. Nemara ima Dovjakova poezija tudi zato močno zvočno dimenzijo, ritmična vznesenost lahko pripelje do zaklinjanja. Ob tem sta prva in predzadnja pesem posvečeni glasbenikoma, sinu in očetu Vitji in Volodji Balžalorskemu. Uvodoma pesnik celo pozove: »Požvižgajmo drhtenju strun na začetku.« Kot da se bodo besede potem luščile na zvočnem ozadju. Ne nazadnje je beseda zvok in zvok ima pomen.
Pesem, ki jo je izpostavil tudi pisec spremne besede Ivan Dobnik, je posvečena pred leti umrlemu pesniku in esejistu Alešu Debeljaku. Zveni kot biblični spev in opozarja na naše samouničenje:
In prvi dan pobijamo čebele
In drugi dan podiramo gozdove
In tretji dan pobijamo čebele
In četrti dan podiramo gozdove
In peti dan pobijamo čebele
In šesti dan podiramo gozdove
In sedmi dan ne ležemo
Sedmi dan pobijamo čebele in podiramo gozdove
Toda – ali upanje vendarle obstaja? Zdi se, da Dovjakovo obujanje pretekle in sedanje groze v pesmih ima namen. Ne le, da ne bi pozabili in se morija ne bi ponovila; kljub temu in nemara prav zaradi tega v pesmih išče poti, da bi se človeštvo odprlo »za vse barve in tone.«
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
»Kakšno breme nosiš v srcu slovar?« v pesniški zbirki Saladinovo ihtenje sprašuje dramatik in pesnik Krištof Dovjak. Pri tem bržkone ne gre le za naključno igro besed, hipni domislek ali pesniško figuro. Vprašanje je globlje. Zbirka namreč sega v stari svet ali natančneje v obdobje Saladina, ustanovitelja ajubidske dinastije, ki je vladala Egiptu in Siriji, poveljnika muslimanov v srednjeveških križarskih vojnah, po drugi strani pa zbirka skozi dediščino preteklosti kliče k ustvarjanju novega gesla »brez krvi« in opozarja na poskus še vedno aktualne pomiritve krščanske Evrope in arabsko-muslimanskega sveta. Dovjakove pesmi tako lahko »prevedemo« kot klic k strpnosti, razumevanju in sočutju. Ali kot pravi pesnik: »Ko prisluhnemo bližnjim, bi morali odpreti slovarje.« Kajti tam bo vedno zapisana želja po miru. Tako se tudi v pretresljivem naricanju žensk izpostavi želja po stavkih brez »ostrih glagolov« in jabolku »brez kislega soka spoznanja«, ki sega vse do objema vzhoda in zahoda.
Toda – ali se ni prav Saladin izkazal za pogumnega, milostnega in bolj viteškega kot njegovi nasprotniki, ki so v bitkah ravnali precej bolj kruto. Le-ti v pesmih lahko celo nagovarjajo velikega poveljnika, se k njemu obračajo kot v epistoli, zadeti od pripeke ga mlatijo, spet v drugih pesmih ga zasmehujejo, pljunejo na njegov tepih in mu zastavljajo vprašanja. A ne le o tem, kaj se dogaja z njegovim ihtenjem. Gre za to, kaj se dogaja z njimi. In z nami, kot nasledniki davnih nasprotij, ki še vedno niso razrešena. Naj se še tako milimo »s hlinjeno milino«, ne moremo mimo samospraševanja, ali smo »res dobri kot kruh«. Pretresanje drobcev našega bivanja, kjer se pesniški subjekt kot novodobna množica obrača k Saladinu, zazveni tudi v naslednji pesmi.
Srečujemo se na tržnicah.
Dotikamo se s plastičnimi vrečkami.
Drug drugemu hvalimo nepremočljive čevlje.
Negovani obrazi skorajda prikrijejo da smo lovci plenilci
poljedelci pastirji
Nabiramo maline gojimo glive za kreme kaviar polže itn.
Naše podaljšane trepalnice niso tipalnice
Naše čtivo so vremenske napovedi Saladin
Pesnik pri bralcih brez dvoma spodbuja razmišljanje. »Vseh barv in tonov smo …« zapiše v uvodni pesmi in nas pozneje poziva, naj prisluhnemo bližnjim, se naučimo »prisluškovati hoji mravelj«. Ko piše o starem času in mestih, so to tudi današnja mesta. Ni prvič, da se Dovjak ukvarja z davnino, tako v dramatiki kot v pesniških zbirkah večkrat seže v posamezno obdobje ali ustvari avtorsko podobo posameznika. V zbirki Hemingwayeve ustnice je to pesniški portret Ernesta Hemingwaya. V Saladinovem ihtenju ne slika portreta, veličino nekdanjega vladarja spoznavamo prek besed njegovih neusmiljenih sovražnikov, prek razočaranja bojevnikov, prek eksistencialnega in eksistenčnega občutenja groze, ki jo tudi skozi upesnjenje sedanjosti meče na tnalo.
Junaški spevi so se nekoč peli ob spremljavi glasbila. Nemara ima Dovjakova poezija tudi zato močno zvočno dimenzijo, ritmična vznesenost lahko pripelje do zaklinjanja. Ob tem sta prva in predzadnja pesem posvečeni glasbenikoma, sinu in očetu Vitji in Volodji Balžalorskemu. Uvodoma pesnik celo pozove: »Požvižgajmo drhtenju strun na začetku.« Kot da se bodo besede potem luščile na zvočnem ozadju. Ne nazadnje je beseda zvok in zvok ima pomen.
Pesem, ki jo je izpostavil tudi pisec spremne besede Ivan Dobnik, je posvečena pred leti umrlemu pesniku in esejistu Alešu Debeljaku. Zveni kot biblični spev in opozarja na naše samouničenje:
In prvi dan pobijamo čebele
In drugi dan podiramo gozdove
In tretji dan pobijamo čebele
In četrti dan podiramo gozdove
In peti dan pobijamo čebele
In šesti dan podiramo gozdove
In sedmi dan ne ležemo
Sedmi dan pobijamo čebele in podiramo gozdove
Toda – ali upanje vendarle obstaja? Zdi se, da Dovjakovo obujanje pretekle in sedanje groze v pesmih ima namen. Ne le, da ne bi pozabili in se morija ne bi ponovila; kljub temu in nemara prav zaradi tega v pesmih išče poti, da bi se človeštvo odprlo »za vse barve in tone.«
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov