Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novi ameriški črnski film

16.04.2021


Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati

Juda in črni Mesija, film o Martinu Luthru Kingu z naslovom MLK/FBI, potem Združene države Amerike proti Billie Holiday, Ena noč v Miamiju, Ma Rainey’s Black Bottom, film o sloviti pevki Ma Rainey in njeni najbolj znani skladbi, po kateri je film poimenovan, Da 5 Bloods ali 5 krvi in Soul so le nekateri izmed zelo vidnih ameriških filmov, ki so v zadnjem letu nastali pod režijskimi taktirkami temnopoltih režiserjev in scenaristov, ki pripovedujejo zgodbe afroameričanov in v katerih nastopajo skoraj izključno temnopolti igralci in igralke. Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, in zaradi katere so veliki holivudski filmi premiere začeli prestavljati na prihodnje leto, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme in njihove ustvarjalce, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati. Nekateri izmed njih so tudi med favoriti za oskarje, ki jih bodo podelili konec prihodnjega tedna. V novi ameriški črnski film se je poglobila Tina Poglajen.

Policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani je lansko poletje po umoru Georgea Floyda, za katerega v teh dneh sodijo nekdanjemu policistu Dereku Chauvinu, izzvalo množične proteste, najprej v ZDA, nato pa tudi drugod po svetu. Protestniki in protestnice so se združili pod geslom Črna življenja štejejo, in četudi še vedno vsak mesec lahko beremo o nasilju, ki ga predvsem belski policisti izvajajo nad temnopoltimi Američani, se zdi, da je v javni zavesti gibanje le nekaj premaknilo. Večje zavedanje o sistemskem rasnem nasilju se je dotaknilo tudi pregovorno zadrto konservativne Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, ki podeljuje oskarje, in ta je v pravilnik za kategorijo “najboljši film” uvedla minimalne standarde raznolikosti, ki bodo začeli veljati z letom 2024.

Leta, ko smo lahko gledali filme z dobrimi (večinoma belimi) policisti v glavnih vlogah in črnskimi, latinsko-ameriškimi in azijskimi zločinci, pogosto preprodajalci drog, so če kdaj, zdaj zares zastarali. Po prizorih nasilja nad ne-belci in protestniki je zaupanje v policijo v ZDA – podobno, kot pri nas – rekordno nizko. Najbrž ni naključje, da tudi v filmih, ki smo jih omenili uvodoma, vloge “zlikovcev” večinoma igrajo prav policisti; filmi namreč izpostavljajo sistemsko nasilje, ki ga je belska oblast nad črnsko Ameriko vršila skozi minulo stoletje, in ki se ne razlikuje dosti od tistega, ki ga gledamo danes.

Ni torej naključje, da je velik delež filmov preteklega leta postavljen v čas gibanja za državljanske pravice. Juda in črni Mesija je zgodba o Fredu Hamptonu, ameriškemu aktivistu, socialistu in predsedniku stranke črnih panterjev v Illinoisu. V filmu ga upodobi Daniel Kaluuya, ki smo ga pred nekaj leti videli v družbeno kritični grozljivki Zbeži. Hampton, ki mu je v šestdesetih v mavrični koaliciji za družbene spremembe uspelo združiti tako črnske, belske in hispanske organizacije in celo čikaške tolpe, je bil oblastem boleč trn v peti. Ker ni storil nobenega zločina, so mu v FBI podtikali kraje sladoleda in podobno bizarne obtožbe, nazadnje pa so ga ustrelili med racijo, v njegovi postelji, medtem ko je spal.

Tako kot še nekaj drugih filmov, ki smo jih omenili, Juda in črni Mesija naslovi politiko “deli in vladaj” belskih oblasti do temnopoltih Američanov. Hamptona izda prav tako temnopolti William O’Neall, ki ga FBI postavi pred izbiro med dobro plačanim vohunjenjem za Črnimi panterji in dolgimi leti zapora, ker je ukradel avto. Resnični O’Neall je dan po tem, ko je o njem izšel dokumentarni film, storil samomor. V filmu ga upodablja LaKeith Stanfield.

Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.

Podobno se zgodi v filmu Združene države proti Billie Holiday. Glasba legendarne pevke je šla močno v nos administraciji Herberta Hooverja, predvsem skladba Strange Fruit, ali, Čudni sadeži, liričen protest proti linčanju temnopoltih Američanov na Jugu. Besedilo obešena trupla črncev primerja s sadeži, ki visijo z drevesa; nekateri jo imajo za začetek gibanja za državljanske pravice. Ker ji petja uradno niso mogli prepovedati, je Billie Holiday postala ena glavnih tarč zloglasnega Harryja J. Anslingerja, ene osrednjih figur t. i. vojne proti drogam, ki je služila predvsem kot sredstvo nadzora in sistemskega nasilja nad ne-belim in revnim prebivalstvom Združenih držav Amerike. Tudi v filmu Združene države proti Billie Holiday eno izmed ključnih vlog odigra “izdajalec”: Jimmy Fletcher, temnopolti agent FBI, se s pevko spoprijatelji pod krinko, da bi jo lahko aretiral. Pozneje, ko uvidi, da tudi sam ni nič drugega kot marioneta belskih oblasti pri zatiranju črnskega prebivalstva, svoje dejanje obžaluje; v filmu Fletcher postane celo partner Billie Holiday. Andra Day, za katero je bila to njena prva večja vloga, je po mnenju številnih kritikov najmočnejši atribut filma.

Kar vidimo, da se je takrat dogajalo, je zatiranje zgodbe, ali bolje, spreminjanje zgodbe. Dogaja se še zdaj: v medijih vidimo črnce, ki kradejo in so nasilni, črnce, ki jih v dnevnih novicah kriminalizirajo. Ali v filmih: zanje dobivamo nagrade, če prikazujemo like, ki so iz geta, ki počnejo stvari, za katere si belci najlaže predstavljajo, da jih črnci počnejo. V času Billie Holiday so njeno zgodbo seveda zatrli – ker je govorila o linčanju črncev, ker so jo poslušali tako belci kot črnci. Bryan Stevenson je rekel, da smo zmagali v fizični vojni, izgubili pa v vojni za zgodbe. Ta sistemu zatiranja omogoča, da lahko v ozadju še vedno mirno deluje. Sistem še vedno nadzira in kriminalizira črnska telesa. Zdi se, kot da institucije belske prevlade čutijo strah: kot, da bi rekle: seveda smo za osvoboditev črncev, drugih ne-belcev, za osvoboditev marginaliziranih skupnosti, kot je LGBT, dokler lahko le mi ostanemo na prvem mestu. Da bi morali položaj moči s kom deliti, jih plaši. Zato morajo nadzirati zgodbe. Naša naloga je, da jih spet naredimo za svoje. Billie Holiday je bila botra gibanja za državljanske pravice. Obstajajo teorije, da je bil Beethoven Afričan. Za potovanje v vesolje so odgovorne tri črnke, prav tako za prvi računalnik. Za neodvisnost Američanov so zaslužni sužnji. Naša odgovornost je, da raziskujemo in osvetljujemo te zgodbe.

Filmi, kot sta Juda in črni Mesija in Združene države proti Billie Holiday, pa Da 5 bloods, ali, 5 krvi Spikea Leeja in Ma Rainey’s Black Bottom, ki nosi naslov slovite skladbe matere bluesovske glasbe – gre tudi za zadnja filma lani preminulega igralca Chadwicka Bosemana, - animirani film Soul, Ena noč v Miamiju, ki prav tako tematizira gibanje za državljanske pravice in drugi filmi, ki v mainstream prinašajo dolgo zapostavljene zgodbe, so dostopni na spletnih platformah videa na zahtevo.

 


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Novi ameriški črnski film

16.04.2021


Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati

Juda in črni Mesija, film o Martinu Luthru Kingu z naslovom MLK/FBI, potem Združene države Amerike proti Billie Holiday, Ena noč v Miamiju, Ma Rainey’s Black Bottom, film o sloviti pevki Ma Rainey in njeni najbolj znani skladbi, po kateri je film poimenovan, Da 5 Bloods ali 5 krvi in Soul so le nekateri izmed zelo vidnih ameriških filmov, ki so v zadnjem letu nastali pod režijskimi taktirkami temnopoltih režiserjev in scenaristov, ki pripovedujejo zgodbe afroameričanov in v katerih nastopajo skoraj izključno temnopolti igralci in igralke. Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, in zaradi katere so veliki holivudski filmi premiere začeli prestavljati na prihodnje leto, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme in njihove ustvarjalce, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati. Nekateri izmed njih so tudi med favoriti za oskarje, ki jih bodo podelili konec prihodnjega tedna. V novi ameriški črnski film se je poglobila Tina Poglajen.

Policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani je lansko poletje po umoru Georgea Floyda, za katerega v teh dneh sodijo nekdanjemu policistu Dereku Chauvinu, izzvalo množične proteste, najprej v ZDA, nato pa tudi drugod po svetu. Protestniki in protestnice so se združili pod geslom Črna življenja štejejo, in četudi še vedno vsak mesec lahko beremo o nasilju, ki ga predvsem belski policisti izvajajo nad temnopoltimi Američani, se zdi, da je v javni zavesti gibanje le nekaj premaknilo. Večje zavedanje o sistemskem rasnem nasilju se je dotaknilo tudi pregovorno zadrto konservativne Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, ki podeljuje oskarje, in ta je v pravilnik za kategorijo “najboljši film” uvedla minimalne standarde raznolikosti, ki bodo začeli veljati z letom 2024.

Leta, ko smo lahko gledali filme z dobrimi (večinoma belimi) policisti v glavnih vlogah in črnskimi, latinsko-ameriškimi in azijskimi zločinci, pogosto preprodajalci drog, so če kdaj, zdaj zares zastarali. Po prizorih nasilja nad ne-belci in protestniki je zaupanje v policijo v ZDA – podobno, kot pri nas – rekordno nizko. Najbrž ni naključje, da tudi v filmih, ki smo jih omenili uvodoma, vloge “zlikovcev” večinoma igrajo prav policisti; filmi namreč izpostavljajo sistemsko nasilje, ki ga je belska oblast nad črnsko Ameriko vršila skozi minulo stoletje, in ki se ne razlikuje dosti od tistega, ki ga gledamo danes.

Ni torej naključje, da je velik delež filmov preteklega leta postavljen v čas gibanja za državljanske pravice. Juda in črni Mesija je zgodba o Fredu Hamptonu, ameriškemu aktivistu, socialistu in predsedniku stranke črnih panterjev v Illinoisu. V filmu ga upodobi Daniel Kaluuya, ki smo ga pred nekaj leti videli v družbeno kritični grozljivki Zbeži. Hampton, ki mu je v šestdesetih v mavrični koaliciji za družbene spremembe uspelo združiti tako črnske, belske in hispanske organizacije in celo čikaške tolpe, je bil oblastem boleč trn v peti. Ker ni storil nobenega zločina, so mu v FBI podtikali kraje sladoleda in podobno bizarne obtožbe, nazadnje pa so ga ustrelili med racijo, v njegovi postelji, medtem ko je spal.

Tako kot še nekaj drugih filmov, ki smo jih omenili, Juda in črni Mesija naslovi politiko “deli in vladaj” belskih oblasti do temnopoltih Američanov. Hamptona izda prav tako temnopolti William O’Neall, ki ga FBI postavi pred izbiro med dobro plačanim vohunjenjem za Črnimi panterji in dolgimi leti zapora, ker je ukradel avto. Resnični O’Neall je dan po tem, ko je o njem izšel dokumentarni film, storil samomor. V filmu ga upodablja LaKeith Stanfield.

Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.

Podobno se zgodi v filmu Združene države proti Billie Holiday. Glasba legendarne pevke je šla močno v nos administraciji Herberta Hooverja, predvsem skladba Strange Fruit, ali, Čudni sadeži, liričen protest proti linčanju temnopoltih Američanov na Jugu. Besedilo obešena trupla črncev primerja s sadeži, ki visijo z drevesa; nekateri jo imajo za začetek gibanja za državljanske pravice. Ker ji petja uradno niso mogli prepovedati, je Billie Holiday postala ena glavnih tarč zloglasnega Harryja J. Anslingerja, ene osrednjih figur t. i. vojne proti drogam, ki je služila predvsem kot sredstvo nadzora in sistemskega nasilja nad ne-belim in revnim prebivalstvom Združenih držav Amerike. Tudi v filmu Združene države proti Billie Holiday eno izmed ključnih vlog odigra “izdajalec”: Jimmy Fletcher, temnopolti agent FBI, se s pevko spoprijatelji pod krinko, da bi jo lahko aretiral. Pozneje, ko uvidi, da tudi sam ni nič drugega kot marioneta belskih oblasti pri zatiranju črnskega prebivalstva, svoje dejanje obžaluje; v filmu Fletcher postane celo partner Billie Holiday. Andra Day, za katero je bila to njena prva večja vloga, je po mnenju številnih kritikov najmočnejši atribut filma.

Kar vidimo, da se je takrat dogajalo, je zatiranje zgodbe, ali bolje, spreminjanje zgodbe. Dogaja se še zdaj: v medijih vidimo črnce, ki kradejo in so nasilni, črnce, ki jih v dnevnih novicah kriminalizirajo. Ali v filmih: zanje dobivamo nagrade, če prikazujemo like, ki so iz geta, ki počnejo stvari, za katere si belci najlaže predstavljajo, da jih črnci počnejo. V času Billie Holiday so njeno zgodbo seveda zatrli – ker je govorila o linčanju črncev, ker so jo poslušali tako belci kot črnci. Bryan Stevenson je rekel, da smo zmagali v fizični vojni, izgubili pa v vojni za zgodbe. Ta sistemu zatiranja omogoča, da lahko v ozadju še vedno mirno deluje. Sistem še vedno nadzira in kriminalizira črnska telesa. Zdi se, kot da institucije belske prevlade čutijo strah: kot, da bi rekle: seveda smo za osvoboditev črncev, drugih ne-belcev, za osvoboditev marginaliziranih skupnosti, kot je LGBT, dokler lahko le mi ostanemo na prvem mestu. Da bi morali položaj moči s kom deliti, jih plaši. Zato morajo nadzirati zgodbe. Naša naloga je, da jih spet naredimo za svoje. Billie Holiday je bila botra gibanja za državljanske pravice. Obstajajo teorije, da je bil Beethoven Afričan. Za potovanje v vesolje so odgovorne tri črnke, prav tako za prvi računalnik. Za neodvisnost Američanov so zaslužni sužnji. Naša odgovornost je, da raziskujemo in osvetljujemo te zgodbe.

Filmi, kot sta Juda in črni Mesija in Združene države proti Billie Holiday, pa Da 5 bloods, ali, 5 krvi Spikea Leeja in Ma Rainey’s Black Bottom, ki nosi naslov slovite skladbe matere bluesovske glasbe – gre tudi za zadnja filma lani preminulega igralca Chadwicka Bosemana, - animirani film Soul, Ena noč v Miamiju, ki prav tako tematizira gibanje za državljanske pravice in drugi filmi, ki v mainstream prinašajo dolgo zapostavljene zgodbe, so dostopni na spletnih platformah videa na zahtevo.

 


21.09.2020

Mare Cestnik: Zmagoslavci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


17.09.2020

Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89

Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020


21.09.2020

Potential states

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.09.2020

Potential States

Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej


14.09.2020

Juš Škraban: Ribja hoja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


14.09.2020

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Barbara Zupan.


14.09.2020

Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


14.09.2020

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


11.09.2020

Oče Romuald: Škofjeloški pasijon

Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci


11.09.2020

Pravljični muzikal Turandot

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Mulan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Ostržek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.09.2020

MGL: Studio - José Cabeza: Trije milijoni minut

V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani


09.09.2020

Maša v h-molu Johanna Sebastiana Bacha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.09.2020

Vladislav Vančura: Muhasto poletje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


07.09.2020

Gašper Križnik: Sveti Coprijan

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Ivan Lotrič.


07.09.2020

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


07.09.2020

Aleš Jelenko: Zgodbe iz podtalja

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


05.09.2020

Wajdi Mouawad: Požigi

Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan


04.09.2020

Roy Andersson: O neskončnosti

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 67 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov