Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novi ameriški črnski film

16.04.2021


Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati

Juda in črni Mesija, film o Martinu Luthru Kingu z naslovom MLK/FBI, potem Združene države Amerike proti Billie Holiday, Ena noč v Miamiju, Ma Rainey’s Black Bottom, film o sloviti pevki Ma Rainey in njeni najbolj znani skladbi, po kateri je film poimenovan, Da 5 Bloods ali 5 krvi in Soul so le nekateri izmed zelo vidnih ameriških filmov, ki so v zadnjem letu nastali pod režijskimi taktirkami temnopoltih režiserjev in scenaristov, ki pripovedujejo zgodbe afroameričanov in v katerih nastopajo skoraj izključno temnopolti igralci in igralke. Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, in zaradi katere so veliki holivudski filmi premiere začeli prestavljati na prihodnje leto, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme in njihove ustvarjalce, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati. Nekateri izmed njih so tudi med favoriti za oskarje, ki jih bodo podelili konec prihodnjega tedna. V novi ameriški črnski film se je poglobila Tina Poglajen.

Policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani je lansko poletje po umoru Georgea Floyda, za katerega v teh dneh sodijo nekdanjemu policistu Dereku Chauvinu, izzvalo množične proteste, najprej v ZDA, nato pa tudi drugod po svetu. Protestniki in protestnice so se združili pod geslom Črna življenja štejejo, in četudi še vedno vsak mesec lahko beremo o nasilju, ki ga predvsem belski policisti izvajajo nad temnopoltimi Američani, se zdi, da je v javni zavesti gibanje le nekaj premaknilo. Večje zavedanje o sistemskem rasnem nasilju se je dotaknilo tudi pregovorno zadrto konservativne Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, ki podeljuje oskarje, in ta je v pravilnik za kategorijo “najboljši film” uvedla minimalne standarde raznolikosti, ki bodo začeli veljati z letom 2024.

Leta, ko smo lahko gledali filme z dobrimi (večinoma belimi) policisti v glavnih vlogah in črnskimi, latinsko-ameriškimi in azijskimi zločinci, pogosto preprodajalci drog, so če kdaj, zdaj zares zastarali. Po prizorih nasilja nad ne-belci in protestniki je zaupanje v policijo v ZDA – podobno, kot pri nas – rekordno nizko. Najbrž ni naključje, da tudi v filmih, ki smo jih omenili uvodoma, vloge “zlikovcev” večinoma igrajo prav policisti; filmi namreč izpostavljajo sistemsko nasilje, ki ga je belska oblast nad črnsko Ameriko vršila skozi minulo stoletje, in ki se ne razlikuje dosti od tistega, ki ga gledamo danes.

Ni torej naključje, da je velik delež filmov preteklega leta postavljen v čas gibanja za državljanske pravice. Juda in črni Mesija je zgodba o Fredu Hamptonu, ameriškemu aktivistu, socialistu in predsedniku stranke črnih panterjev v Illinoisu. V filmu ga upodobi Daniel Kaluuya, ki smo ga pred nekaj leti videli v družbeno kritični grozljivki Zbeži. Hampton, ki mu je v šestdesetih v mavrični koaliciji za družbene spremembe uspelo združiti tako črnske, belske in hispanske organizacije in celo čikaške tolpe, je bil oblastem boleč trn v peti. Ker ni storil nobenega zločina, so mu v FBI podtikali kraje sladoleda in podobno bizarne obtožbe, nazadnje pa so ga ustrelili med racijo, v njegovi postelji, medtem ko je spal.

Tako kot še nekaj drugih filmov, ki smo jih omenili, Juda in črni Mesija naslovi politiko “deli in vladaj” belskih oblasti do temnopoltih Američanov. Hamptona izda prav tako temnopolti William O’Neall, ki ga FBI postavi pred izbiro med dobro plačanim vohunjenjem za Črnimi panterji in dolgimi leti zapora, ker je ukradel avto. Resnični O’Neall je dan po tem, ko je o njem izšel dokumentarni film, storil samomor. V filmu ga upodablja LaKeith Stanfield.

Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.

Podobno se zgodi v filmu Združene države proti Billie Holiday. Glasba legendarne pevke je šla močno v nos administraciji Herberta Hooverja, predvsem skladba Strange Fruit, ali, Čudni sadeži, liričen protest proti linčanju temnopoltih Američanov na Jugu. Besedilo obešena trupla črncev primerja s sadeži, ki visijo z drevesa; nekateri jo imajo za začetek gibanja za državljanske pravice. Ker ji petja uradno niso mogli prepovedati, je Billie Holiday postala ena glavnih tarč zloglasnega Harryja J. Anslingerja, ene osrednjih figur t. i. vojne proti drogam, ki je služila predvsem kot sredstvo nadzora in sistemskega nasilja nad ne-belim in revnim prebivalstvom Združenih držav Amerike. Tudi v filmu Združene države proti Billie Holiday eno izmed ključnih vlog odigra “izdajalec”: Jimmy Fletcher, temnopolti agent FBI, se s pevko spoprijatelji pod krinko, da bi jo lahko aretiral. Pozneje, ko uvidi, da tudi sam ni nič drugega kot marioneta belskih oblasti pri zatiranju črnskega prebivalstva, svoje dejanje obžaluje; v filmu Fletcher postane celo partner Billie Holiday. Andra Day, za katero je bila to njena prva večja vloga, je po mnenju številnih kritikov najmočnejši atribut filma.

Kar vidimo, da se je takrat dogajalo, je zatiranje zgodbe, ali bolje, spreminjanje zgodbe. Dogaja se še zdaj: v medijih vidimo črnce, ki kradejo in so nasilni, črnce, ki jih v dnevnih novicah kriminalizirajo. Ali v filmih: zanje dobivamo nagrade, če prikazujemo like, ki so iz geta, ki počnejo stvari, za katere si belci najlaže predstavljajo, da jih črnci počnejo. V času Billie Holiday so njeno zgodbo seveda zatrli – ker je govorila o linčanju črncev, ker so jo poslušali tako belci kot črnci. Bryan Stevenson je rekel, da smo zmagali v fizični vojni, izgubili pa v vojni za zgodbe. Ta sistemu zatiranja omogoča, da lahko v ozadju še vedno mirno deluje. Sistem še vedno nadzira in kriminalizira črnska telesa. Zdi se, kot da institucije belske prevlade čutijo strah: kot, da bi rekle: seveda smo za osvoboditev črncev, drugih ne-belcev, za osvoboditev marginaliziranih skupnosti, kot je LGBT, dokler lahko le mi ostanemo na prvem mestu. Da bi morali položaj moči s kom deliti, jih plaši. Zato morajo nadzirati zgodbe. Naša naloga je, da jih spet naredimo za svoje. Billie Holiday je bila botra gibanja za državljanske pravice. Obstajajo teorije, da je bil Beethoven Afričan. Za potovanje v vesolje so odgovorne tri črnke, prav tako za prvi računalnik. Za neodvisnost Američanov so zaslužni sužnji. Naša odgovornost je, da raziskujemo in osvetljujemo te zgodbe.

Filmi, kot sta Juda in črni Mesija in Združene države proti Billie Holiday, pa Da 5 bloods, ali, 5 krvi Spikea Leeja in Ma Rainey’s Black Bottom, ki nosi naslov slovite skladbe matere bluesovske glasbe – gre tudi za zadnja filma lani preminulega igralca Chadwicka Bosemana, - animirani film Soul, Ena noč v Miamiju, ki prav tako tematizira gibanje za državljanske pravice in drugi filmi, ki v mainstream prinašajo dolgo zapostavljene zgodbe, so dostopni na spletnih platformah videa na zahtevo.

 


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Novi ameriški črnski film

16.04.2021


Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati

Juda in črni Mesija, film o Martinu Luthru Kingu z naslovom MLK/FBI, potem Združene države Amerike proti Billie Holiday, Ena noč v Miamiju, Ma Rainey’s Black Bottom, film o sloviti pevki Ma Rainey in njeni najbolj znani skladbi, po kateri je film poimenovan, Da 5 Bloods ali 5 krvi in Soul so le nekateri izmed zelo vidnih ameriških filmov, ki so v zadnjem letu nastali pod režijskimi taktirkami temnopoltih režiserjev in scenaristov, ki pripovedujejo zgodbe afroameričanov in v katerih nastopajo skoraj izključno temnopolti igralci in igralke. Kriza, v katero je filmsko industrijo pahnila epidemija koronavirusa, in zaradi katere so veliki holivudski filmi premiere začeli prestavljati na prihodnje leto, je imela tudi dobro stran: ustvarila je prostor za filme in njihove ustvarjalce, ki jih sicer ne bi imeli priložnosti videti in slišati. Nekateri izmed njih so tudi med favoriti za oskarje, ki jih bodo podelili konec prihodnjega tedna. V novi ameriški črnski film se je poglobila Tina Poglajen.

Policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani je lansko poletje po umoru Georgea Floyda, za katerega v teh dneh sodijo nekdanjemu policistu Dereku Chauvinu, izzvalo množične proteste, najprej v ZDA, nato pa tudi drugod po svetu. Protestniki in protestnice so se združili pod geslom Črna življenja štejejo, in četudi še vedno vsak mesec lahko beremo o nasilju, ki ga predvsem belski policisti izvajajo nad temnopoltimi Američani, se zdi, da je v javni zavesti gibanje le nekaj premaknilo. Večje zavedanje o sistemskem rasnem nasilju se je dotaknilo tudi pregovorno zadrto konservativne Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, ki podeljuje oskarje, in ta je v pravilnik za kategorijo “najboljši film” uvedla minimalne standarde raznolikosti, ki bodo začeli veljati z letom 2024.

Leta, ko smo lahko gledali filme z dobrimi (večinoma belimi) policisti v glavnih vlogah in črnskimi, latinsko-ameriškimi in azijskimi zločinci, pogosto preprodajalci drog, so če kdaj, zdaj zares zastarali. Po prizorih nasilja nad ne-belci in protestniki je zaupanje v policijo v ZDA – podobno, kot pri nas – rekordno nizko. Najbrž ni naključje, da tudi v filmih, ki smo jih omenili uvodoma, vloge “zlikovcev” večinoma igrajo prav policisti; filmi namreč izpostavljajo sistemsko nasilje, ki ga je belska oblast nad črnsko Ameriko vršila skozi minulo stoletje, in ki se ne razlikuje dosti od tistega, ki ga gledamo danes.

Ni torej naključje, da je velik delež filmov preteklega leta postavljen v čas gibanja za državljanske pravice. Juda in črni Mesija je zgodba o Fredu Hamptonu, ameriškemu aktivistu, socialistu in predsedniku stranke črnih panterjev v Illinoisu. V filmu ga upodobi Daniel Kaluuya, ki smo ga pred nekaj leti videli v družbeno kritični grozljivki Zbeži. Hampton, ki mu je v šestdesetih v mavrični koaliciji za družbene spremembe uspelo združiti tako črnske, belske in hispanske organizacije in celo čikaške tolpe, je bil oblastem boleč trn v peti. Ker ni storil nobenega zločina, so mu v FBI podtikali kraje sladoleda in podobno bizarne obtožbe, nazadnje pa so ga ustrelili med racijo, v njegovi postelji, medtem ko je spal.

Tako kot še nekaj drugih filmov, ki smo jih omenili, Juda in črni Mesija naslovi politiko “deli in vladaj” belskih oblasti do temnopoltih Američanov. Hamptona izda prav tako temnopolti William O’Neall, ki ga FBI postavi pred izbiro med dobro plačanim vohunjenjem za Črnimi panterji in dolgimi leti zapora, ker je ukradel avto. Resnični O’Neall je dan po tem, ko je o njem izšel dokumentarni film, storil samomor. V filmu ga upodablja LaKeith Stanfield.

Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.

Podobno se zgodi v filmu Združene države proti Billie Holiday. Glasba legendarne pevke je šla močno v nos administraciji Herberta Hooverja, predvsem skladba Strange Fruit, ali, Čudni sadeži, liričen protest proti linčanju temnopoltih Američanov na Jugu. Besedilo obešena trupla črncev primerja s sadeži, ki visijo z drevesa; nekateri jo imajo za začetek gibanja za državljanske pravice. Ker ji petja uradno niso mogli prepovedati, je Billie Holiday postala ena glavnih tarč zloglasnega Harryja J. Anslingerja, ene osrednjih figur t. i. vojne proti drogam, ki je služila predvsem kot sredstvo nadzora in sistemskega nasilja nad ne-belim in revnim prebivalstvom Združenih držav Amerike. Tudi v filmu Združene države proti Billie Holiday eno izmed ključnih vlog odigra “izdajalec”: Jimmy Fletcher, temnopolti agent FBI, se s pevko spoprijatelji pod krinko, da bi jo lahko aretiral. Pozneje, ko uvidi, da tudi sam ni nič drugega kot marioneta belskih oblasti pri zatiranju črnskega prebivalstva, svoje dejanje obžaluje; v filmu Fletcher postane celo partner Billie Holiday. Andra Day, za katero je bila to njena prva večja vloga, je po mnenju številnih kritikov najmočnejši atribut filma.

Kar vidimo, da se je takrat dogajalo, je zatiranje zgodbe, ali bolje, spreminjanje zgodbe. Dogaja se še zdaj: v medijih vidimo črnce, ki kradejo in so nasilni, črnce, ki jih v dnevnih novicah kriminalizirajo. Ali v filmih: zanje dobivamo nagrade, če prikazujemo like, ki so iz geta, ki počnejo stvari, za katere si belci najlaže predstavljajo, da jih črnci počnejo. V času Billie Holiday so njeno zgodbo seveda zatrli – ker je govorila o linčanju črncev, ker so jo poslušali tako belci kot črnci. Bryan Stevenson je rekel, da smo zmagali v fizični vojni, izgubili pa v vojni za zgodbe. Ta sistemu zatiranja omogoča, da lahko v ozadju še vedno mirno deluje. Sistem še vedno nadzira in kriminalizira črnska telesa. Zdi se, kot da institucije belske prevlade čutijo strah: kot, da bi rekle: seveda smo za osvoboditev črncev, drugih ne-belcev, za osvoboditev marginaliziranih skupnosti, kot je LGBT, dokler lahko le mi ostanemo na prvem mestu. Da bi morali položaj moči s kom deliti, jih plaši. Zato morajo nadzirati zgodbe. Naša naloga je, da jih spet naredimo za svoje. Billie Holiday je bila botra gibanja za državljanske pravice. Obstajajo teorije, da je bil Beethoven Afričan. Za potovanje v vesolje so odgovorne tri črnke, prav tako za prvi računalnik. Za neodvisnost Američanov so zaslužni sužnji. Naša odgovornost je, da raziskujemo in osvetljujemo te zgodbe.

Filmi, kot sta Juda in črni Mesija in Združene države proti Billie Holiday, pa Da 5 bloods, ali, 5 krvi Spikea Leeja in Ma Rainey’s Black Bottom, ki nosi naslov slovite skladbe matere bluesovske glasbe – gre tudi za zadnja filma lani preminulega igralca Chadwicka Bosemana, - animirani film Soul, Ena noč v Miamiju, ki prav tako tematizira gibanje za državljanske pravice in drugi filmi, ki v mainstream prinašajo dolgo zapostavljene zgodbe, so dostopni na spletnih platformah videa na zahtevo.

 


20.12.2019

Nož v hrbet

Ocena klasične detektivke s sodobnim pristopom Riana Johnsona z zvezdniško zasedbo.


20.12.2019

Portret mladenke v ognju

Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.


20.12.2019

Sune in Sune

Švedski komični mladinski film.


16.12.2019

Sergej Harlamov: Mnogoboj mitologij

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


16.12.2019

Erich Prunč: Tihožitja in Besi

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


16.12.2019

Jernej Županič: Behemot

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


16.12.2019

Ivo Andrić: Na sončni strani

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jure Franko.


15.12.2019

Andrej Rozman Roza: Obuti maček

»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019


16.12.2019

Neda R. Bric: Dr. Prešeren

Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.


13.12.2019

Fanatični filharmoniki

Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.


13.12.2019

Ocena filma Jumanji: Naslednja stopnja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Aeronavta

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Greš? Grem!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.12.2019

Robert Titan Felix: Povedati moraš ime

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


09.12.2019

Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


09.12.2019

Tjaša Koprivec Vuga: Tu je moj onkraj

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


09.12.2019

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jasna Rodošek.


06.12.2019

Korporacija

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.


06.12.2019

Parazit

V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo. \tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti. \tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.


06.12.2019

Jaz sem Frenk

Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.


Stran 78 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov