Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.
Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.
Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko; roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.
Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.
Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.
Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.
Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.
Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko; roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.
Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.
Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.
Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov