Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cesta Federica Fellinija

23.04.2021


Film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.

Ta teden bo na Televiziji Slovenija v rubriki Kinoteka na ogled Cesta Federica Fellinija iz leta 1954. Gre za enega najbolj zanimivih in najbolj netipičnih filmov italijanskega maestra, za duhovit in hkrati otožen film ceste, ki ga je posnel s svojo ženo Giulietto Masino v glavni vlogi. Cesta je film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.

Gelsomina je dekle iz revne družine v obmorski vasici, ki jo nekega dne obišče cirkuški silak Zampanò, ki potuje od mesta do mesta in nastopa s svojo točko lomljenja verige s prsnim košem. Z njim je dotlej potovala njena sestra, Rosa, a je v nepojasnjenih okoliščinah umrla – in Zampanò bi rad, da se mu zdaj pridruži Gelsomina. To imajo vsi za čudaško; v današnjem jeziku bi morda rekli, da je mladostnica s posebnimi potrebami. Je popolnoma nedolžna, neizkušena in nenarejena; cirkuško življenje jo zabava s klovnovskimi triki in igranjem inštrumentov, a je hkrati na trdo realnost življenja na cesti s potujočim cirkusantom, sploh takšnim, kot je Zampanò, povsem nepripravljena.

Zampanò jo včasih s prigovarjanjem, drugič z zmerljivkami in udarci nauči nastopanja in poslušnosti, in čeprav mu Gelsomina sprva poskuša pobegniti, pozneje v takšnem življenju očitno vendarle najde nekakšen smisel, čeprav morda niti sama ne ve natanko, kaj naj bi ta bil. Fellini je vlogo Gelsomine napisal posebej za Giulietto Masino, da bi lahko pokazala svojo telesnost in slog nastopanja. Njen okrogli obraz je močno izrazen in jasno pokaže vsako čustvo; Masina igra z vsem svojim telesom, kot otožni klovn spominja na nastope Charlieja Chaplina, a kljub temu nikoli ne deluje narejeno.

Silak Zampanò, ki ga igra mehiško-ameriški igralec Anthony Quinn, je v primerjavi z Gelsomino ogromen. Tako, kot je ona skoraj otroška, nedolžna in naivna, je on prebrisan, sebičen in tudi nasilen. Fellini ga je zasnoval po resnični osebi iz svoje mladosti, kastratorju prašičev, ki je spal z vsemi ženskami v Riminiju. Ko je z njim zanosilo umsko prizadeto dekle, so ljudje menili, da je dojenček hudičev otrok. Fellini je o obeh likih dejal, da gre za dva človeka, ki ostaneta skupaj, četudi bo to zanju usodno, in četudi ne vesta, zakaj. Nekoč je izjavil tudi, da je Cesta katalog njegovega mitološkega sveta, da je reprezentacija njegove identitete brez primere.

»Mislim, da v mojih filmih vedno znova poskušam predlagati ljudem, naj se prično osvobajati kot posamezniki. Naj se vrnejo po cesti nazaj in ugotovijo, na katerih krajih so dobili to ali ono modrico, kje se je rodila ta ali ona bolezen, psihološko gledano. Tudi sam to opazujem pri sebi. Domišljam si, da so nam pri tem procesu v pomoč filmi, kot so moji, pa tudi umetnost sicer. Notranje osvobajanje pomeni sprejeti življenje, takšno kot je, in ga vzljubiti, brez idealiziranja in konceptualiziranja, brez moralnih in etičnih sodb. Pomeni vrnitev k prvinskosti, k nedolžnosti, ki smo jo imeli kot otroci, le s to razliko, da se zdaj vsega tega zavedamo.«

Fellini naj bi bil od vseh svojih filmov na Cesto najbolj navezan, tudi zato, ker je imel z njo največ težav.

»Odločam se lahko le glede na sentimentalne razloge, ker objektivno svojih filmov ne morem ocenjevati. Cesto imam rad ne zaradi filma samega, ampak zaradi stvari, na katere me spominja, zaradi obdobja mojega življenja, ko sem ga posnel. Če neham okolišiti, lahko rečem, da sta Cesta in 81/2 filma, ki ju imam najraje.«

Snemanje je bilo polno zapletov: Masina si je zvila gleženj in producent, ki je nikoli ni hotel v vlogi, je to hotel izkoristiti, da bi jo kot glavno igralko zamenjal. Zaradi zamude je nato hotel odstopiti Quinn, ki naj bi takrat že snemal drug film, Atilo. Fellini ga je prepričal, da je hkrati snemal oba, in Quinn je vstajal ob pol štirih zjutraj, da je ujel modro svetlobo zgodnjega jutra, ki jo je hotel Fellini, in se nato še v kostumu odpeljal v Rim, da bi tja prispel do popoldneva in nastopil še v vlogi hunskega vojskovodje. Zaradi nizkih sredstev so morali na snemanju improvizirati: prepričali so lokalnega duhovnika, naj premakne proslavo ob godu zaščitnika mesta, ker niso imeli denarja za statiste, in da ne bi ljudje prekmalu odšli domov, je Fellini naročil asistentu, naj kriči, da prihajata Totò in Sophia Loren, ki sta tedaj veljala za največja italijanska zvezdnika. Proti koncu snemanja je Fellini padel v hudo depresijo. Da bi lahko dokončal film, ga je moral zdraviti znani freudovec, psihoanalitik. Quinna, ki je govoril angleško, so v italijanščino sinhronizirali; Fellini je slovel po tem, da se ni menil za usklajenost premikanja ustnic z zvokom. Namesto besedila naj bi igralci celo samo šteli. Ko je film na festivalu v Benetkah dobil srebrnega leva, in je velik del občinstva menil, da bi ga moral dobiti film Luchina Viscontija, je med ekipama obeh filmov v dvorani izbruhnil celo pretep.

Cesta je tudi film, s katerim je Fellini dokončno prelomil s strogim neorealizmom, katerega zagovorniki so zahtevali družbeno in politično angažiranost in značilno realistično estetiko; namesto tega zgodbo Ceste pripoveduje poetično, kot, da gre za na pol mitološki ali čudežen svet. Nekateri so ga ravno zato tedaj težko sprejeli. Za druge je predstavljal novo, sladko-grenko različico neorealizma, ki se zaveda same sebe.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Cesta Federica Fellinija

23.04.2021


Film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.

Ta teden bo na Televiziji Slovenija v rubriki Kinoteka na ogled Cesta Federica Fellinija iz leta 1954. Gre za enega najbolj zanimivih in najbolj netipičnih filmov italijanskega maestra, za duhovit in hkrati otožen film ceste, ki ga je posnel s svojo ženo Giulietto Masino v glavni vlogi. Cesta je film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.

Gelsomina je dekle iz revne družine v obmorski vasici, ki jo nekega dne obišče cirkuški silak Zampanò, ki potuje od mesta do mesta in nastopa s svojo točko lomljenja verige s prsnim košem. Z njim je dotlej potovala njena sestra, Rosa, a je v nepojasnjenih okoliščinah umrla – in Zampanò bi rad, da se mu zdaj pridruži Gelsomina. To imajo vsi za čudaško; v današnjem jeziku bi morda rekli, da je mladostnica s posebnimi potrebami. Je popolnoma nedolžna, neizkušena in nenarejena; cirkuško življenje jo zabava s klovnovskimi triki in igranjem inštrumentov, a je hkrati na trdo realnost življenja na cesti s potujočim cirkusantom, sploh takšnim, kot je Zampanò, povsem nepripravljena.

Zampanò jo včasih s prigovarjanjem, drugič z zmerljivkami in udarci nauči nastopanja in poslušnosti, in čeprav mu Gelsomina sprva poskuša pobegniti, pozneje v takšnem življenju očitno vendarle najde nekakšen smisel, čeprav morda niti sama ne ve natanko, kaj naj bi ta bil. Fellini je vlogo Gelsomine napisal posebej za Giulietto Masino, da bi lahko pokazala svojo telesnost in slog nastopanja. Njen okrogli obraz je močno izrazen in jasno pokaže vsako čustvo; Masina igra z vsem svojim telesom, kot otožni klovn spominja na nastope Charlieja Chaplina, a kljub temu nikoli ne deluje narejeno.

Silak Zampanò, ki ga igra mehiško-ameriški igralec Anthony Quinn, je v primerjavi z Gelsomino ogromen. Tako, kot je ona skoraj otroška, nedolžna in naivna, je on prebrisan, sebičen in tudi nasilen. Fellini ga je zasnoval po resnični osebi iz svoje mladosti, kastratorju prašičev, ki je spal z vsemi ženskami v Riminiju. Ko je z njim zanosilo umsko prizadeto dekle, so ljudje menili, da je dojenček hudičev otrok. Fellini je o obeh likih dejal, da gre za dva človeka, ki ostaneta skupaj, četudi bo to zanju usodno, in četudi ne vesta, zakaj. Nekoč je izjavil tudi, da je Cesta katalog njegovega mitološkega sveta, da je reprezentacija njegove identitete brez primere.

»Mislim, da v mojih filmih vedno znova poskušam predlagati ljudem, naj se prično osvobajati kot posamezniki. Naj se vrnejo po cesti nazaj in ugotovijo, na katerih krajih so dobili to ali ono modrico, kje se je rodila ta ali ona bolezen, psihološko gledano. Tudi sam to opazujem pri sebi. Domišljam si, da so nam pri tem procesu v pomoč filmi, kot so moji, pa tudi umetnost sicer. Notranje osvobajanje pomeni sprejeti življenje, takšno kot je, in ga vzljubiti, brez idealiziranja in konceptualiziranja, brez moralnih in etičnih sodb. Pomeni vrnitev k prvinskosti, k nedolžnosti, ki smo jo imeli kot otroci, le s to razliko, da se zdaj vsega tega zavedamo.«

Fellini naj bi bil od vseh svojih filmov na Cesto najbolj navezan, tudi zato, ker je imel z njo največ težav.

»Odločam se lahko le glede na sentimentalne razloge, ker objektivno svojih filmov ne morem ocenjevati. Cesto imam rad ne zaradi filma samega, ampak zaradi stvari, na katere me spominja, zaradi obdobja mojega življenja, ko sem ga posnel. Če neham okolišiti, lahko rečem, da sta Cesta in 81/2 filma, ki ju imam najraje.«

Snemanje je bilo polno zapletov: Masina si je zvila gleženj in producent, ki je nikoli ni hotel v vlogi, je to hotel izkoristiti, da bi jo kot glavno igralko zamenjal. Zaradi zamude je nato hotel odstopiti Quinn, ki naj bi takrat že snemal drug film, Atilo. Fellini ga je prepričal, da je hkrati snemal oba, in Quinn je vstajal ob pol štirih zjutraj, da je ujel modro svetlobo zgodnjega jutra, ki jo je hotel Fellini, in se nato še v kostumu odpeljal v Rim, da bi tja prispel do popoldneva in nastopil še v vlogi hunskega vojskovodje. Zaradi nizkih sredstev so morali na snemanju improvizirati: prepričali so lokalnega duhovnika, naj premakne proslavo ob godu zaščitnika mesta, ker niso imeli denarja za statiste, in da ne bi ljudje prekmalu odšli domov, je Fellini naročil asistentu, naj kriči, da prihajata Totò in Sophia Loren, ki sta tedaj veljala za največja italijanska zvezdnika. Proti koncu snemanja je Fellini padel v hudo depresijo. Da bi lahko dokončal film, ga je moral zdraviti znani freudovec, psihoanalitik. Quinna, ki je govoril angleško, so v italijanščino sinhronizirali; Fellini je slovel po tem, da se ni menil za usklajenost premikanja ustnic z zvokom. Namesto besedila naj bi igralci celo samo šteli. Ko je film na festivalu v Benetkah dobil srebrnega leva, in je velik del občinstva menil, da bi ga moral dobiti film Luchina Viscontija, je med ekipama obeh filmov v dvorani izbruhnil celo pretep.

Cesta je tudi film, s katerim je Fellini dokončno prelomil s strogim neorealizmom, katerega zagovorniki so zahtevali družbeno in politično angažiranost in značilno realistično estetiko; namesto tega zgodbo Ceste pripoveduje poetično, kot, da gre za na pol mitološki ali čudežen svet. Nekateri so ga ravno zato tedaj težko sprejeli. Za druge je predstavljal novo, sladko-grenko različico neorealizma, ki se zaveda same sebe.


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov