Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko

Črna na Koroškem : Občina, 2019

Etnologinji dr. Mariji Makarovič leta ne pridejo do živega. Pri devetdesetih je po štirih letih raziskav izdala več kot osemsto strani obsežno etnološko študijo o Jazbini, eni od gorskih naselbin v občini Črna na Koroškem, občini ki se lahko ponaša s čudovitimi dolinami Tople, Koprivne, Javorja, Bistre, Podpece in še katere. Na poštni ovojnici je zapisana teža knjige: 2,260 kg. Ta gorski svet pomeni, da je morala avtorica narediti veliko terenskega dela na ne ravno položnih krajih. Jazbina je položena na pobočje od Uršlje Gore, se pravi od Podgore proti proti Žerjavu, nad katerim leži tudi danes že zaraščeni Pogorelec, znan po romanu Prežihovega Voranca Požganica. Marija Makarovič mimogrede omenja, da je bil poleg priznanja, ki ji ga je podelila Občina Črna za več njenih del o Črni in Črnjanih in sploh o Koroški, prav ta roman glavni povod, da se je lotila tega napornega dela. Občina je knjigo tudi založila, pomemben delež pa so dodali družina Repanšek iz Črne in fotograf Jan Černetič. Po zaslugi Andreja Kneza je knjiga tudi grafično zgledno urejena.

Monografija Jazbina je razdeljena na dva dela. V prvem avtorica po res vztrajnem brskanju po arhivih in katastrih analizira zgodovinsko dogajanje na tem območju, omembe kmetij in rodovnike na njih, vsakdanje življenje in s tem povezane navade ali, kot bi lahko tudi rekli, šege, ki so se še posebej z uvedbo mehanizacije bistveno spremenile. V ta del sta seveda vključena tako vsakdan, ki zajema običajna kmečka dela in opravila, od recimo košnje in vrtnih del do krstov, ohceti in sedmin po pogrebih. Gospodarstvo je temeljilo predvsem na poljedelstvu in živinoreji, le malo kmetij je imelo tudi gozd, saj ga kmetom po denacionalizaciji pliberških grofov Thurnov po nastanku prve Jugoslavije niso vrnili. Ti kmetje so se morali za preživetje zaposliti pri gozdarstvu ali pri rudniku svinca v Mežici, zato je bilo v Jazbini tudi nekaj rudarskih koč. Na večjih kmetijah so imeli ”posle”, se pravi dekle in hlapce, med katerimi so se nekateri kljub takratnim prepovedim tudi poročili. Izredno visoko je bilo število nezakonskih otrok. V enem primeru jih je imela dekla osem, in to vsakega z drugim očetom. To ni daleč od Hudabivške Mete iz Prežihovih Samorastnikov, seveda z izjemo, da je bil v noveli oče en sam, Ožbej, se pravi, da je šlo res za ljubezen. Obravnavano območje je obsežno, tako da je del ozemlja nekaj časa spadal pod župnijo Prevalje, dokler niso nekaterih kmetij priključili današnji občini Črna. Prvi znani Jazbinec je Peter, omenjen v urbarju leta 1505, rodovniki družin oz. sledenje družinam in njihovemu načinu življenja na posameznih kmetijah pa temelji na matičnih, rojstno-krstnih, poročnih in mrliških knjigah župnij Črna, Javorje in Prevalje.

Drugi del knjige obravnava posamezne kmetije oz. naselbine v Jazbini in Podgori. Vseh je trideset, a stalno naseljenih in obdelanih je le še nekaj. Avtorica jih je zato razdelila na obdelane, ki jih zaradi zanimivih hišnih imen navajam: Hlevnik, Hober, Lavtar, Močivnik, Krničnik, Čemernik in Mrdavšič. V drugem poglavju obravnava kmetije in kajže z obdelanim vrtom, v tretjem v vikende spremenjene kmetije in kajže, sledijo opuščene kmetije, tem pa še kmetije in kajže, zarasle z gozdom predvsem na območju Pogorevca oz. Prežihove Požganice in Obretanovega vrha. Arhivski viri so nadgrajeni s številnimi pogovori z ljudmi, ki še živijo v Podgori in Jazbini ali pa so se od tam zaradi različni vzrokov razselili po Mežiški dolini in drugam po Sloveniji. Pomembno je tudi arhivsko gradivo, ki ga je v osemdesetih letih s peresom zapisal in fotografiral takratni ravnatelj Delavskega muzeja Ravne Alojz Krivograd. Zanimivo je, da to sploh ni bil zaprt prostor. Ljudje, zlasti otroci, so se družili tudi med dvourno hojo v šolo, odrasli med hojo v cerkev, presenetljivo veliko pa je ljudi, ki so se tja preselili s štajerske stran, Šoštanja ali Belih vod. Šola v Javorju, ki so jo pred nekaj leti zaprli, je veljala za najvišjo šolo v Sloveniji.

Monografija Marije Makarovič Jazbina je tako eden redkih in zglednih primerov prikaza življenja naselij, ki počasi ugašajo in se zaraščajo.