Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Jure Franko in Jasna Rodošek.

Celovec : Mohorjeva založba, 2020

Literarni prvenec slovenskega koroškega avtorja iz Dul pri Šmohorju v Ziljski dolini Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta je v moderni, refleksivni obliki napisano večsmerno delo. Glavna oseba Vinc Hardt je umetnik, ki sta ga brezbrižnost in nedonošenost modernega časa realno ali morda fiktivno odplavili iz domače Karantanije v daljne dežele. V nekem obrobnem pristanišču doživlja posebne življenjske trenutke. Vidi in čuti, kako se vse okrog njega kvari, manjša in izgublja v morju drugačnosti in brezbrižnosti.

Na primeru treh oseb v tujem pristaniškem mestu se Gotthardtovo prozno besedilo razrašča v večsmerno metaforo človekove ranljivosti. Te tri osebe – samotni pozabljeni slikar svetovno pomembnih umetnin, upokojeni pristaniški delavec, ki večno popravlja čoln, s katerim bi se rad zapeljal na morje, in gospod na pragu hiše, ki skuša iz črk sestaviti vedno bolj pozabljene besede – so figure s simbolnim pomenom.

V ospredju je aktualna tematika izgubljanja identitete in maternega jezika. Gotthardt k svojim junakom pristopa s senzibilno intimnostjo. Dogajanje v romanu je več ali manj alegorično. Avtor s pomočjo stalno ponavljajočih se epizod in zapletov v refleksije iz notranjih monologov in spominskih parabol oblikuje gosto mrežo meditativnih vsebinskih impulzov. Nenehno križanje in menjavanje različnih in vedno znova ponavljajočih se motivov in epizod, povezano z namigi na lokalno dogajanje v koroški stvarnosti, je sicer nekoliko utrujajoče, po drugi strani pa učinkovito ponuja uvid v vztrajni boj protagonistov za ohranjanje izginjajoče samobitnosti. Gotthardtov romaneskni prvenec je prilika o izginjanju in ponovnem oživljanju pozabljenega jezika in samobitnosti.

Kljub v globalni svet usmerjenemu dogajanju je osnovno sporočilno jedro romana bistveno slovensko koroško, vendar bi se v podobni obliki lahko dogodilo pri vsaki ogroženi skupnosti kjerkoli na svetu.. Glavna oseba doživlja upadanje maternega jezika, trpi, ker je slišati vedno manj domačih besed in ker je značilno, da nekdo ne razume ali noče več razumeti jezika, ki se mu zdi, da ga je nekoč morda še razumel.

S tem v zvezi so učinkoviti Gotthardtovi spominski pripovedni vložki o domačih slovenskih koroških ljudeh in krajih. Na primer zgodba o pradedu, ki je v deželi na koncu sveta začel gojiti ribe in potočne rake in jih prodajati v bližnje hotele. Bil je prijatelj državnozborskega poslanca, ki so ga po koroškem plebiscitu pregnali iz domovine, ker se je zavzemal za drugo državo. Praded je bil skoraj vsak dan s čolnom na vodi pri svojih rakih in ribah, vendar je nekega dne utonil, ker ni znal plavati.

Ena od zelo trpkih koroških zgodb, ki jo je Gotthardt prav tako vtkal v svoj roman, pripoveduje o kruhu, ki se je pekel v krušni peči, ko so morali domači v pol ure zapustiti hišo in oditi v pregnanstvo. Lačni so bili pregnani in vse življenje jim je najbolj manjkal kruh, ki se je v tistih hudih časih sežgal v domači peči.

Kot težka melanholična melodija izgube pristno domačega in prvinsko prvotnega so pripovedni elementi Gotthardtovega proznega sporočila refleksivno združeni v ironično in groteskno razpleteno središčno zgodbo o ukradenih slikah v pomembnem muzeju. Kdo jih je naslikal? Kdo jih je ukradel? In po čem je slava? Na ta vprašanja pravzaprav ne dobimo jasnega in zanesljivega odgovora, vendar je omenjena kraja slik povod za avtorjevo intenzivno soočanje z aktualnimi vprašanji umetnosti in umetnikov.

Glavna oseba Vinc Hardt, kar je hudomušno-ironični namig na avtorja knjige, ki je tudi sam slikar in umetniški fotograf, je osamljeni slikar v nekem zakotnem tujem kraju. Podoba je, da je prav on slikar treh ukradenih slavnih slik z značilnimi domačimi slovenskimi koroškimi naslovi Zila in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Namesto slik so v muzeju ostali samo prazni okvirji, toda ta praznina je po avtorjevem mnenju kljub vsemu metafora za upanje, ki postaja vsak dan dragocenejše. Z voljo in potrpljenjem lahko iz malega spet nastane več.

Hardtovih del prvotno niso prepoznali za umetnine, a zdaj se začne zanj zanimati ves svet. Njegova umetnost postane celo visoki politikum. Na odprtju razstave je navzoča smetana družbe z državnim predsednikom vred. Kljub veličastni slavi pa je Vinc Hardt v duhu pravzaprav nekje drugje. Morda doma? Ob dragi domači Zilji? A kaj, ko tudi domovina vse prevečkrat in vse prehitro postane tujina.

Avtor na nekaterih mestih sega v sam proces umetniškega ustvarjanja. Čuti se, da piše iz lastne izkušnje. Na 34. strani lirično poetično razmišlja ob ukradeni sliki o Zilji in morju o razsežnostih barv in barvnih odtenkov in njihovi različnosti, ki preprečuje, da bi se združili.

“Na tej sliki je nad mirnim modrim pasom še druga modra barva v več tonih, pa še nekaj čisto tankih belih lis je v tej modri barvi, že nekoliko bolj temni modri barvi, v tej zelo nemirni modri barvi v obliki visokih valov … Kot da bi se srečali dve vodi ... Tako kot obrobje in središče … Kot da bi se srečali sladka voda z morsko vodo in se zaradi svoje različnosti ne bi mogli združiti.“ piše.

Z ironijo so v romanu predstavljena dejanja in nehanja sodobnega kulturnega utripa, boj za položaje v muzejih in akademijah, odvisnost kulturnih institucij od politike in kapitala, prevlada komercializacije tudi na umetniškem področju, nesposobnost tako imenovanih umetniških strokovnjakov pri ocenjevanju in pravičnem vrednotenju umetnin, kratkovidnost in površinskost žirij in uradnih komisij ...

Usoda Vinca Hardta je samo kamenček v morju podobnih umetniških usod. Po slavni počastitvi v svetovno pomembnem muzeju na drugem koncu sveta se glavna oseba romana vrača na svoj domači konec sveta. Na poti v domovino ga v letalu spremlja visoki avstrijski politični predstavnik, ki je, kot je znano, prav tako slovenskega rodu. Na drugem koncu sveta sta bila vsaj nekaj časa znana, toda na domačih tleh ju kmalu skoraj nihče več ne prepozna. Zdaj dokončno vesta, da sta zares doma. Namreč tam, kot je zapisano v enem od zadnjih stavkov večsmernega Gotthardtovega proznega dela, kjer „…so pozabili jezik, a se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti …“