Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Maribor : Pivec, 2020

Peta pesniška zbirka Cvetke Bevc je naslovljena po enem od razdelkov: In vendar sem. To kljubovanje vsemu, ta navzočnost in obstajanje se jasno in odločno kažejo v vsej zbirki. Pisateljica, glasbenica, scenaristka in pesnica iz zbirke v zbirko dokazuje, da je njen glas premišljen in luciden. Njena prodornost se kaže v drži vztrajanja pri tem, da je vse vredno premisleka in da novodobne spremembe in tokovi niso nujno najboljši. Ta patos je navsezadnje krik. Gre za to, da spomin in vživljanje v preteklost nudita marsikatero spoznanje.

Po zbirki Siringa, prepleteni z grškimi miti, nas tokratne pesmi Cvetke Bevc še bolj prepričajo. Pesnica nas zdaj vabi v različne svetove in vidike lirskega subjekta, ki pa ni nujno ženska. Je predvsem moški, ki z eruditskostjo in izkušnjami bolj ali manj uspešno krmari skozi čas oziroma pesmi, je modrec, ki nas vodi skoraj skozi vso zbirko. To je zanimiva in presenetljiva drža pesnice, ki govori skozi glas moškega spola prav v času, ko naj bi se ženski spol vse bolj izenačil tudi v splošnih vzorcih nagovarjanja.

Prvi razdelek z naslovom Pesmi starega pesnika nas uvaja v širino pesničinega znanja in veščega izpovedovanja. Prva pesem Vodilo mlademu pesniku je kot vabilo v svet poezije in seveda pesnjenja. Ne gre spregledati, da gre za izkušnje in pravzaprav popotnico v pesnjenje:

»Moral se boš prebiti skozi somrak vsega
izrečenega, napisanega, prebranega,
se pognati v zarotitve morja
in leči med zaklinjanja ptičev,
da boš odkril kamro, napolnjeno z mivko,
kamor sem kot otrok napisal prvo besedo.«

Zbirko In vendar sem odlikuje ne le veščina izpeljanih pesmi, pri čemer imata velik pomen jezik in spretno izpeljevanje podobe, ampak tudi modrost. To je velik pomen v obravnavani poeziji, saj modrost zajema iz izkušenj in znanja, ki ju avtorica neprisiljeno upesnjuje. Ponujena mesta za razmisleke so velika veščina, kako ubesediti znanje in ga pretvoriti v pesniški jezik.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi globini in občutju. Gre za posebno atmosfero, ki je še posebej dobro izpeljana v pesmih, v katerih izhaja iz podob oziroma predmetov. To oživljanje skoraj pozabljenih prizorišč in reči, ki jim na primer novi načrti jemljejo prostor, so pomemben pogled tudi v kulturno dediščino samega bivanja. Kakšen pomen imajo lahko okenska polica, klopca v parku ali tržnica, je zagotovo pomemben pesničin pogled v preteklost. Obenem je pomembna opazka, kako se spreminja način življenja in seveda dojemanja našega časa. In tukaj smo tudi pri prostoru. Intimni, že skorajda minimalistični prizori, na primer v dnevni sobi, se kot drobne skice pogosto pojavljajo. Gre za dobro izpeljano harmonijo. Dvojina, naj si bo med človekoma ali človekom in živaljo, je lahko preprosto usklajena, predvidena in prav zato lepa. Gotova. V obdobju, ko se kakršne koli že stabilnosti krhajo, je to poezijo zlahka razumeti tudi kot upanje v dobro. Na neki način tudi kot tihi manifest, kako lepo je lahko življenje samo po sebi, četudi gre včasih le za upanje in trud iz pesmi Blagi dotiki: »Največ dotikov sem namenila / ljubeznim, ki se niso zgodile.«

Poezija Cvetke Bevc, kot v spremni besedi pravi tudi dr. Irena Novak Popov, je bila zaradi veliko preostalega avtoričinega dela dolgo nekoliko na obrobju opažanja, vendar to pesnici ni odvzelo moči za nadaljnje pisanje poezije. In vendar sem je zbirka, ki s spretnim jezikom, širokim znanjem in prepričljivim občutjem ponuja veliko poznavalske razsežnosti in bralskega užitka.