Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov