Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Neveljaven email naslov