Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov