Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Francoska satirična komedija je samo nova variacija zgodbe izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas.
Marie, Bertrand in Christine so trije posamezniki srednjih let, bolj znanci kot prijatelji iz iste urejene predmestne četrti, ki se vsi znajdejo v kriznem obdobju. Marie je brezposelna ločenka z nagnjenostjo k alkoholu in s sinom, ki zaradi udobja raje živi pri očetu. Ob svojih siceršnjih eksistenčnih težavah je postala še žrtev izsiljevalca zaradi seks posnetka. Bertrand je osamljen oče, ki obsesivno nakupuje preko spleta in se zaljubi v neznano telefonsko prodajalko ter se jo odloči poiskati, pri tem pa še pomagati hčeri, ki trpi v šoli zaradi spletnega nadlegovanja. Christine pa je nekdanja inženirka, ki je zaradi obsedenega spremljanja televizijskih serij izgubila službo v jedrski elektrarni, in se preživlja kot voznica za uber, vendar je tarča sistematičnih slabih ocen. Vsi trije kolegi se odločijo, da se bodo uprli digitalni dominaciji in prišli do dna svojih spletnih stisk.
Francoska satirična komedija Izbrisati zgodovino je novo celovečerno delo, ki ga podpisuje avtorski dvojec Benoît Delépine in Gustave Kervern. V bistvu je samo nova variacija zgodbe njune izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas. Tam so odpuščeni delavci z odpravnino najeli nerodnega poklicnega morilca, da bi se maščevali šefu, vendar se na koncu izkaže, da je tovarna v resnici v lasti nekega nabiralnika v davčni oazi. Nočem razkrivati razpleta filma Izbrisati zgodovino, ampak dejansko je spoznavni lok osrednje trojice protagonistov in njihovo popotovanje k nepreglednim halam strežnikov in podatkom v oblakih sila podoben ... Sumljivo podobna je tudi fabula njunega filma Mamut iz leta 2010, v katerem se sveži upokojenec v telesu Gérarda Depardieuja odpravi na motoristično popotovanje, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovimi izginulimi pokojninskimi prihranki.
Skratka, lahko bi rekli, da sta Delépine in Kervern postala Woody Allen socialne satire, snemata samo variacije istega filma, včasih se izpeljava pač posreči, drugič manj. Film Izbrisati zgodovino bi lahko bil zanimiv že zaradi svojega večpomenskega naslova, in je na lanskem Berlinalu tudi prejel posebno nagrado žirije, a resnici na ljubo gre za relativno benigno zadevo, za medel in razvlečen film o zagatah srednjeletne generacije, soočene s hitro spreminjajočim se virtualnim svetom. Film ni povsem brez občasnih šal, posrečenih jezikovnih gagov in domiselnih režijskih rešitev, vendar težko izvabi kaj več od prizanesljivega nasmeška.
Morda predvsem zato, ker Marie, Bertrand in Christine niso ne smešni ne posebej priljudni liki, zdi se celo, da se jim Delépine in Kervern rahlo zlobno in privoščljivo posmehujeta – tako njim kot dediščini upora »rumenih jopičev« v smislu kar poglejte jih, saj jim, generaciji udobja, v resnici ni nič hudega ... Tako postane to film, v katerem je morda najbolj simpatičen stranski lik dejanski ljudomrznež Michel Houellebecq, ki se bežno pojavi kot potencialni samomorilec.
Še eden od problemov filma, kot ga razumem sam, je v tem, da živimo nekako po inavguraciji Trumpa in poznejšem pojavu njegovih malih klonov, od katerih imamo enega na oblasti tudi pri nas, v dobi, v kateri se je precej zabrisala meja med satiro in resničnostjo.
Smeh, ki ga s svojimi izbljuvki in izpadi karikature na položajih povzročajo, je bolj smeh iz obupa, hkrati pa spravljajo ob kruh prave satirike, saj je nemogoče tekmovati s konstrukti iz resničnosti. Ta doba je seveda vezana tudi na prevlado digitalnih okolij in družbenih omrežij, in je v resnici povzročila večje tektonske premike, kot smo jih sposobni sproti premišljevati in psihološko predelati. Tudi to bi lahko bila ena od ključnih pomanjkljivosti filma Izbrisati zgodovino – stiske, ki jih ti spletni in socialni fenomeni povzročajo, so še kako resnične in imajo lahko še kako krute posledice. Vsega navedenega se film zelo površno in površinsko dotakne, a ga s svojim miselnim zarezom ne nagovori prav zares ... Pozni kapitalizem je namreč poln paradoksov, ki niso v prid človeški integriteti, a tudi pristop k perečim problemom, ki ga ubere celovečerec Izbrisati zgodovino, kakšne posebne integritete ne pokaže.
Francoska satirična komedija je samo nova variacija zgodbe izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas.
Marie, Bertrand in Christine so trije posamezniki srednjih let, bolj znanci kot prijatelji iz iste urejene predmestne četrti, ki se vsi znajdejo v kriznem obdobju. Marie je brezposelna ločenka z nagnjenostjo k alkoholu in s sinom, ki zaradi udobja raje živi pri očetu. Ob svojih siceršnjih eksistenčnih težavah je postala še žrtev izsiljevalca zaradi seks posnetka. Bertrand je osamljen oče, ki obsesivno nakupuje preko spleta in se zaljubi v neznano telefonsko prodajalko ter se jo odloči poiskati, pri tem pa še pomagati hčeri, ki trpi v šoli zaradi spletnega nadlegovanja. Christine pa je nekdanja inženirka, ki je zaradi obsedenega spremljanja televizijskih serij izgubila službo v jedrski elektrarni, in se preživlja kot voznica za uber, vendar je tarča sistematičnih slabih ocen. Vsi trije kolegi se odločijo, da se bodo uprli digitalni dominaciji in prišli do dna svojih spletnih stisk.
Francoska satirična komedija Izbrisati zgodovino je novo celovečerno delo, ki ga podpisuje avtorski dvojec Benoît Delépine in Gustave Kervern. V bistvu je samo nova variacija zgodbe njune izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas. Tam so odpuščeni delavci z odpravnino najeli nerodnega poklicnega morilca, da bi se maščevali šefu, vendar se na koncu izkaže, da je tovarna v resnici v lasti nekega nabiralnika v davčni oazi. Nočem razkrivati razpleta filma Izbrisati zgodovino, ampak dejansko je spoznavni lok osrednje trojice protagonistov in njihovo popotovanje k nepreglednim halam strežnikov in podatkom v oblakih sila podoben ... Sumljivo podobna je tudi fabula njunega filma Mamut iz leta 2010, v katerem se sveži upokojenec v telesu Gérarda Depardieuja odpravi na motoristično popotovanje, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovimi izginulimi pokojninskimi prihranki.
Skratka, lahko bi rekli, da sta Delépine in Kervern postala Woody Allen socialne satire, snemata samo variacije istega filma, včasih se izpeljava pač posreči, drugič manj. Film Izbrisati zgodovino bi lahko bil zanimiv že zaradi svojega večpomenskega naslova, in je na lanskem Berlinalu tudi prejel posebno nagrado žirije, a resnici na ljubo gre za relativno benigno zadevo, za medel in razvlečen film o zagatah srednjeletne generacije, soočene s hitro spreminjajočim se virtualnim svetom. Film ni povsem brez občasnih šal, posrečenih jezikovnih gagov in domiselnih režijskih rešitev, vendar težko izvabi kaj več od prizanesljivega nasmeška.
Morda predvsem zato, ker Marie, Bertrand in Christine niso ne smešni ne posebej priljudni liki, zdi se celo, da se jim Delépine in Kervern rahlo zlobno in privoščljivo posmehujeta – tako njim kot dediščini upora »rumenih jopičev« v smislu kar poglejte jih, saj jim, generaciji udobja, v resnici ni nič hudega ... Tako postane to film, v katerem je morda najbolj simpatičen stranski lik dejanski ljudomrznež Michel Houellebecq, ki se bežno pojavi kot potencialni samomorilec.
Še eden od problemov filma, kot ga razumem sam, je v tem, da živimo nekako po inavguraciji Trumpa in poznejšem pojavu njegovih malih klonov, od katerih imamo enega na oblasti tudi pri nas, v dobi, v kateri se je precej zabrisala meja med satiro in resničnostjo.
Smeh, ki ga s svojimi izbljuvki in izpadi karikature na položajih povzročajo, je bolj smeh iz obupa, hkrati pa spravljajo ob kruh prave satirike, saj je nemogoče tekmovati s konstrukti iz resničnosti. Ta doba je seveda vezana tudi na prevlado digitalnih okolij in družbenih omrežij, in je v resnici povzročila večje tektonske premike, kot smo jih sposobni sproti premišljevati in psihološko predelati. Tudi to bi lahko bila ena od ključnih pomanjkljivosti filma Izbrisati zgodovino – stiske, ki jih ti spletni in socialni fenomeni povzročajo, so še kako resnične in imajo lahko še kako krute posledice. Vsega navedenega se film zelo površno in površinsko dotakne, a ga s svojim miselnim zarezom ne nagovori prav zares ... Pozni kapitalizem je namreč poln paradoksov, ki niso v prid človeški integriteti, a tudi pristop k perečim problemom, ki ga ubere celovečerec Izbrisati zgodovino, kakšne posebne integritete ne pokaže.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov