Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Francoska satirična komedija je samo nova variacija zgodbe izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas.
Marie, Bertrand in Christine so trije posamezniki srednjih let, bolj znanci kot prijatelji iz iste urejene predmestne četrti, ki se vsi znajdejo v kriznem obdobju. Marie je brezposelna ločenka z nagnjenostjo k alkoholu in s sinom, ki zaradi udobja raje živi pri očetu. Ob svojih siceršnjih eksistenčnih težavah je postala še žrtev izsiljevalca zaradi seks posnetka. Bertrand je osamljen oče, ki obsesivno nakupuje preko spleta in se zaljubi v neznano telefonsko prodajalko ter se jo odloči poiskati, pri tem pa še pomagati hčeri, ki trpi v šoli zaradi spletnega nadlegovanja. Christine pa je nekdanja inženirka, ki je zaradi obsedenega spremljanja televizijskih serij izgubila službo v jedrski elektrarni, in se preživlja kot voznica za uber, vendar je tarča sistematičnih slabih ocen. Vsi trije kolegi se odločijo, da se bodo uprli digitalni dominaciji in prišli do dna svojih spletnih stisk.
Francoska satirična komedija Izbrisati zgodovino je novo celovečerno delo, ki ga podpisuje avtorski dvojec Benoît Delépine in Gustave Kervern. V bistvu je samo nova variacija zgodbe njune izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas. Tam so odpuščeni delavci z odpravnino najeli nerodnega poklicnega morilca, da bi se maščevali šefu, vendar se na koncu izkaže, da je tovarna v resnici v lasti nekega nabiralnika v davčni oazi. Nočem razkrivati razpleta filma Izbrisati zgodovino, ampak dejansko je spoznavni lok osrednje trojice protagonistov in njihovo popotovanje k nepreglednim halam strežnikov in podatkom v oblakih sila podoben ... Sumljivo podobna je tudi fabula njunega filma Mamut iz leta 2010, v katerem se sveži upokojenec v telesu Gérarda Depardieuja odpravi na motoristično popotovanje, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovimi izginulimi pokojninskimi prihranki.
Skratka, lahko bi rekli, da sta Delépine in Kervern postala Woody Allen socialne satire, snemata samo variacije istega filma, včasih se izpeljava pač posreči, drugič manj. Film Izbrisati zgodovino bi lahko bil zanimiv že zaradi svojega večpomenskega naslova, in je na lanskem Berlinalu tudi prejel posebno nagrado žirije, a resnici na ljubo gre za relativno benigno zadevo, za medel in razvlečen film o zagatah srednjeletne generacije, soočene s hitro spreminjajočim se virtualnim svetom. Film ni povsem brez občasnih šal, posrečenih jezikovnih gagov in domiselnih režijskih rešitev, vendar težko izvabi kaj več od prizanesljivega nasmeška.
Morda predvsem zato, ker Marie, Bertrand in Christine niso ne smešni ne posebej priljudni liki, zdi se celo, da se jim Delépine in Kervern rahlo zlobno in privoščljivo posmehujeta – tako njim kot dediščini upora »rumenih jopičev« v smislu kar poglejte jih, saj jim, generaciji udobja, v resnici ni nič hudega ... Tako postane to film, v katerem je morda najbolj simpatičen stranski lik dejanski ljudomrznež Michel Houellebecq, ki se bežno pojavi kot potencialni samomorilec.
Še eden od problemov filma, kot ga razumem sam, je v tem, da živimo nekako po inavguraciji Trumpa in poznejšem pojavu njegovih malih klonov, od katerih imamo enega na oblasti tudi pri nas, v dobi, v kateri se je precej zabrisala meja med satiro in resničnostjo.
Smeh, ki ga s svojimi izbljuvki in izpadi karikature na položajih povzročajo, je bolj smeh iz obupa, hkrati pa spravljajo ob kruh prave satirike, saj je nemogoče tekmovati s konstrukti iz resničnosti. Ta doba je seveda vezana tudi na prevlado digitalnih okolij in družbenih omrežij, in je v resnici povzročila večje tektonske premike, kot smo jih sposobni sproti premišljevati in psihološko predelati. Tudi to bi lahko bila ena od ključnih pomanjkljivosti filma Izbrisati zgodovino – stiske, ki jih ti spletni in socialni fenomeni povzročajo, so še kako resnične in imajo lahko še kako krute posledice. Vsega navedenega se film zelo površno in površinsko dotakne, a ga s svojim miselnim zarezom ne nagovori prav zares ... Pozni kapitalizem je namreč poln paradoksov, ki niso v prid človeški integriteti, a tudi pristop k perečim problemom, ki ga ubere celovečerec Izbrisati zgodovino, kakšne posebne integritete ne pokaže.
Francoska satirična komedija je samo nova variacija zgodbe izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas.
Marie, Bertrand in Christine so trije posamezniki srednjih let, bolj znanci kot prijatelji iz iste urejene predmestne četrti, ki se vsi znajdejo v kriznem obdobju. Marie je brezposelna ločenka z nagnjenostjo k alkoholu in s sinom, ki zaradi udobja raje živi pri očetu. Ob svojih siceršnjih eksistenčnih težavah je postala še žrtev izsiljevalca zaradi seks posnetka. Bertrand je osamljen oče, ki obsesivno nakupuje preko spleta in se zaljubi v neznano telefonsko prodajalko ter se jo odloči poiskati, pri tem pa še pomagati hčeri, ki trpi v šoli zaradi spletnega nadlegovanja. Christine pa je nekdanja inženirka, ki je zaradi obsedenega spremljanja televizijskih serij izgubila službo v jedrski elektrarni, in se preživlja kot voznica za uber, vendar je tarča sistematičnih slabih ocen. Vsi trije kolegi se odločijo, da se bodo uprli digitalni dominaciji in prišli do dna svojih spletnih stisk.
Francoska satirična komedija Izbrisati zgodovino je novo celovečerno delo, ki ga podpisuje avtorski dvojec Benoît Delépine in Gustave Kervern. V bistvu je samo nova variacija zgodbe njune izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas. Tam so odpuščeni delavci z odpravnino najeli nerodnega poklicnega morilca, da bi se maščevali šefu, vendar se na koncu izkaže, da je tovarna v resnici v lasti nekega nabiralnika v davčni oazi. Nočem razkrivati razpleta filma Izbrisati zgodovino, ampak dejansko je spoznavni lok osrednje trojice protagonistov in njihovo popotovanje k nepreglednim halam strežnikov in podatkom v oblakih sila podoben ... Sumljivo podobna je tudi fabula njunega filma Mamut iz leta 2010, v katerem se sveži upokojenec v telesu Gérarda Depardieuja odpravi na motoristično popotovanje, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovimi izginulimi pokojninskimi prihranki.
Skratka, lahko bi rekli, da sta Delépine in Kervern postala Woody Allen socialne satire, snemata samo variacije istega filma, včasih se izpeljava pač posreči, drugič manj. Film Izbrisati zgodovino bi lahko bil zanimiv že zaradi svojega večpomenskega naslova, in je na lanskem Berlinalu tudi prejel posebno nagrado žirije, a resnici na ljubo gre za relativno benigno zadevo, za medel in razvlečen film o zagatah srednjeletne generacije, soočene s hitro spreminjajočim se virtualnim svetom. Film ni povsem brez občasnih šal, posrečenih jezikovnih gagov in domiselnih režijskih rešitev, vendar težko izvabi kaj več od prizanesljivega nasmeška.
Morda predvsem zato, ker Marie, Bertrand in Christine niso ne smešni ne posebej priljudni liki, zdi se celo, da se jim Delépine in Kervern rahlo zlobno in privoščljivo posmehujeta – tako njim kot dediščini upora »rumenih jopičev« v smislu kar poglejte jih, saj jim, generaciji udobja, v resnici ni nič hudega ... Tako postane to film, v katerem je morda najbolj simpatičen stranski lik dejanski ljudomrznež Michel Houellebecq, ki se bežno pojavi kot potencialni samomorilec.
Še eden od problemov filma, kot ga razumem sam, je v tem, da živimo nekako po inavguraciji Trumpa in poznejšem pojavu njegovih malih klonov, od katerih imamo enega na oblasti tudi pri nas, v dobi, v kateri se je precej zabrisala meja med satiro in resničnostjo.
Smeh, ki ga s svojimi izbljuvki in izpadi karikature na položajih povzročajo, je bolj smeh iz obupa, hkrati pa spravljajo ob kruh prave satirike, saj je nemogoče tekmovati s konstrukti iz resničnosti. Ta doba je seveda vezana tudi na prevlado digitalnih okolij in družbenih omrežij, in je v resnici povzročila večje tektonske premike, kot smo jih sposobni sproti premišljevati in psihološko predelati. Tudi to bi lahko bila ena od ključnih pomanjkljivosti filma Izbrisati zgodovino – stiske, ki jih ti spletni in socialni fenomeni povzročajo, so še kako resnične in imajo lahko še kako krute posledice. Vsega navedenega se film zelo površno in površinsko dotakne, a ga s svojim miselnim zarezom ne nagovori prav zares ... Pozni kapitalizem je namreč poln paradoksov, ki niso v prid človeški integriteti, a tudi pristop k perečim problemom, ki ga ubere celovečerec Izbrisati zgodovino, kakšne posebne integritete ne pokaže.
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov