Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Francoska satirična komedija je samo nova variacija zgodbe izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas.
Marie, Bertrand in Christine so trije posamezniki srednjih let, bolj znanci kot prijatelji iz iste urejene predmestne četrti, ki se vsi znajdejo v kriznem obdobju. Marie je brezposelna ločenka z nagnjenostjo k alkoholu in s sinom, ki zaradi udobja raje živi pri očetu. Ob svojih siceršnjih eksistenčnih težavah je postala še žrtev izsiljevalca zaradi seks posnetka. Bertrand je osamljen oče, ki obsesivno nakupuje preko spleta in se zaljubi v neznano telefonsko prodajalko ter se jo odloči poiskati, pri tem pa še pomagati hčeri, ki trpi v šoli zaradi spletnega nadlegovanja. Christine pa je nekdanja inženirka, ki je zaradi obsedenega spremljanja televizijskih serij izgubila službo v jedrski elektrarni, in se preživlja kot voznica za uber, vendar je tarča sistematičnih slabih ocen. Vsi trije kolegi se odločijo, da se bodo uprli digitalni dominaciji in prišli do dna svojih spletnih stisk.
Francoska satirična komedija Izbrisati zgodovino je novo celovečerno delo, ki ga podpisuje avtorski dvojec Benoît Delépine in Gustave Kervern. V bistvu je samo nova variacija zgodbe njune izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas. Tam so odpuščeni delavci z odpravnino najeli nerodnega poklicnega morilca, da bi se maščevali šefu, vendar se na koncu izkaže, da je tovarna v resnici v lasti nekega nabiralnika v davčni oazi. Nočem razkrivati razpleta filma Izbrisati zgodovino, ampak dejansko je spoznavni lok osrednje trojice protagonistov in njihovo popotovanje k nepreglednim halam strežnikov in podatkom v oblakih sila podoben ... Sumljivo podobna je tudi fabula njunega filma Mamut iz leta 2010, v katerem se sveži upokojenec v telesu Gérarda Depardieuja odpravi na motoristično popotovanje, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovimi izginulimi pokojninskimi prihranki.
Skratka, lahko bi rekli, da sta Delépine in Kervern postala Woody Allen socialne satire, snemata samo variacije istega filma, včasih se izpeljava pač posreči, drugič manj. Film Izbrisati zgodovino bi lahko bil zanimiv že zaradi svojega večpomenskega naslova, in je na lanskem Berlinalu tudi prejel posebno nagrado žirije, a resnici na ljubo gre za relativno benigno zadevo, za medel in razvlečen film o zagatah srednjeletne generacije, soočene s hitro spreminjajočim se virtualnim svetom. Film ni povsem brez občasnih šal, posrečenih jezikovnih gagov in domiselnih režijskih rešitev, vendar težko izvabi kaj več od prizanesljivega nasmeška.
Morda predvsem zato, ker Marie, Bertrand in Christine niso ne smešni ne posebej priljudni liki, zdi se celo, da se jim Delépine in Kervern rahlo zlobno in privoščljivo posmehujeta – tako njim kot dediščini upora »rumenih jopičev« v smislu kar poglejte jih, saj jim, generaciji udobja, v resnici ni nič hudega ... Tako postane to film, v katerem je morda najbolj simpatičen stranski lik dejanski ljudomrznež Michel Houellebecq, ki se bežno pojavi kot potencialni samomorilec.
Še eden od problemov filma, kot ga razumem sam, je v tem, da živimo nekako po inavguraciji Trumpa in poznejšem pojavu njegovih malih klonov, od katerih imamo enega na oblasti tudi pri nas, v dobi, v kateri se je precej zabrisala meja med satiro in resničnostjo.
Smeh, ki ga s svojimi izbljuvki in izpadi karikature na položajih povzročajo, je bolj smeh iz obupa, hkrati pa spravljajo ob kruh prave satirike, saj je nemogoče tekmovati s konstrukti iz resničnosti. Ta doba je seveda vezana tudi na prevlado digitalnih okolij in družbenih omrežij, in je v resnici povzročila večje tektonske premike, kot smo jih sposobni sproti premišljevati in psihološko predelati. Tudi to bi lahko bila ena od ključnih pomanjkljivosti filma Izbrisati zgodovino – stiske, ki jih ti spletni in socialni fenomeni povzročajo, so še kako resnične in imajo lahko še kako krute posledice. Vsega navedenega se film zelo površno in površinsko dotakne, a ga s svojim miselnim zarezom ne nagovori prav zares ... Pozni kapitalizem je namreč poln paradoksov, ki niso v prid človeški integriteti, a tudi pristop k perečim problemom, ki ga ubere celovečerec Izbrisati zgodovino, kakšne posebne integritete ne pokaže.
Francoska satirična komedija je samo nova variacija zgodbe izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas.
Marie, Bertrand in Christine so trije posamezniki srednjih let, bolj znanci kot prijatelji iz iste urejene predmestne četrti, ki se vsi znajdejo v kriznem obdobju. Marie je brezposelna ločenka z nagnjenostjo k alkoholu in s sinom, ki zaradi udobja raje živi pri očetu. Ob svojih siceršnjih eksistenčnih težavah je postala še žrtev izsiljevalca zaradi seks posnetka. Bertrand je osamljen oče, ki obsesivno nakupuje preko spleta in se zaljubi v neznano telefonsko prodajalko ter se jo odloči poiskati, pri tem pa še pomagati hčeri, ki trpi v šoli zaradi spletnega nadlegovanja. Christine pa je nekdanja inženirka, ki je zaradi obsedenega spremljanja televizijskih serij izgubila službo v jedrski elektrarni, in se preživlja kot voznica za uber, vendar je tarča sistematičnih slabih ocen. Vsi trije kolegi se odločijo, da se bodo uprli digitalni dominaciji in prišli do dna svojih spletnih stisk.
Francoska satirična komedija Izbrisati zgodovino je novo celovečerno delo, ki ga podpisuje avtorski dvojec Benoît Delépine in Gustave Kervern. V bistvu je samo nova variacija zgodbe njune izvrstne sarkastične komedije Louise-Michel iz leta 2008, ki smo jo videli tudi pri nas. Tam so odpuščeni delavci z odpravnino najeli nerodnega poklicnega morilca, da bi se maščevali šefu, vendar se na koncu izkaže, da je tovarna v resnici v lasti nekega nabiralnika v davčni oazi. Nočem razkrivati razpleta filma Izbrisati zgodovino, ampak dejansko je spoznavni lok osrednje trojice protagonistov in njihovo popotovanje k nepreglednim halam strežnikov in podatkom v oblakih sila podoben ... Sumljivo podobna je tudi fabula njunega filma Mamut iz leta 2010, v katerem se sveži upokojenec v telesu Gérarda Depardieuja odpravi na motoristično popotovanje, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo z njegovimi izginulimi pokojninskimi prihranki.
Skratka, lahko bi rekli, da sta Delépine in Kervern postala Woody Allen socialne satire, snemata samo variacije istega filma, včasih se izpeljava pač posreči, drugič manj. Film Izbrisati zgodovino bi lahko bil zanimiv že zaradi svojega večpomenskega naslova, in je na lanskem Berlinalu tudi prejel posebno nagrado žirije, a resnici na ljubo gre za relativno benigno zadevo, za medel in razvlečen film o zagatah srednjeletne generacije, soočene s hitro spreminjajočim se virtualnim svetom. Film ni povsem brez občasnih šal, posrečenih jezikovnih gagov in domiselnih režijskih rešitev, vendar težko izvabi kaj več od prizanesljivega nasmeška.
Morda predvsem zato, ker Marie, Bertrand in Christine niso ne smešni ne posebej priljudni liki, zdi se celo, da se jim Delépine in Kervern rahlo zlobno in privoščljivo posmehujeta – tako njim kot dediščini upora »rumenih jopičev« v smislu kar poglejte jih, saj jim, generaciji udobja, v resnici ni nič hudega ... Tako postane to film, v katerem je morda najbolj simpatičen stranski lik dejanski ljudomrznež Michel Houellebecq, ki se bežno pojavi kot potencialni samomorilec.
Še eden od problemov filma, kot ga razumem sam, je v tem, da živimo nekako po inavguraciji Trumpa in poznejšem pojavu njegovih malih klonov, od katerih imamo enega na oblasti tudi pri nas, v dobi, v kateri se je precej zabrisala meja med satiro in resničnostjo.
Smeh, ki ga s svojimi izbljuvki in izpadi karikature na položajih povzročajo, je bolj smeh iz obupa, hkrati pa spravljajo ob kruh prave satirike, saj je nemogoče tekmovati s konstrukti iz resničnosti. Ta doba je seveda vezana tudi na prevlado digitalnih okolij in družbenih omrežij, in je v resnici povzročila večje tektonske premike, kot smo jih sposobni sproti premišljevati in psihološko predelati. Tudi to bi lahko bila ena od ključnih pomanjkljivosti filma Izbrisati zgodovino – stiske, ki jih ti spletni in socialni fenomeni povzročajo, so še kako resnične in imajo lahko še kako krute posledice. Vsega navedenega se film zelo površno in površinsko dotakne, a ga s svojim miselnim zarezom ne nagovori prav zares ... Pozni kapitalizem je namreč poln paradoksov, ki niso v prid človeški integriteti, a tudi pristop k perečim problemom, ki ga ubere celovečerec Izbrisati zgodovino, kakšne posebne integritete ne pokaže.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Neveljaven email naslov