Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
S knjigo Ljubljanski kongres 1821 smo pravzaprav dobili z dve knjigi v eni. Njeni uredniki, zgodovinarji Andrej Rahten, Gregor Antoličič in Oskar Mulej so z dodanimi opombami in popravki netočnih navedb pripravili kritično izdajo doktorske disertacije novinarja Baltazarja Vladimirja Šenka, ki je bila z naslovom Kongres Svete alianse v Ljubljani objavljena leta 1944. Malo pred koncem vojne njegova diplomatskozgodovinska študija ni vzbudila pozornosti, kakršno bi si zaslužila. Letošnja 200. obletnica po pomenu in udeležbi doslej nedoseženega zbora evropskih vladarjev in diplomatov v prestolnici dežele Kranjske je bila priložnost, da znova stopi v ospredje in da zgodovinska stroka iz današnjih obzorij izmeri njen dejanski doseg in pomen. Dodana je še vrsto ilustracij, ki si jih Šenk ni mogel privoščiti.
Tretji kongres leta 1815 ustanovljene alianse, ki je sledil kongresoma v Aachnu na Nemškem in v Opavi na Češkem, se je v Ljubljani začel 11. januarja 1821, po prihodu vseh ključnih udeležencev. Metternich je prišel že teden prej in se nastanil v Zoisovi palači na Bregu, kjer je tudi gostil vrsto zasedanj. Avstrijski cesar Franc je prebival v škofijski palači, ruski car Nikolaj v Lontovžu, današnjem sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ostali udeleženci pa glede na pomembnost v drugih bogatejših hišah mesta s takrat blizu 12.000 prebivalci. S tem je bila Ljubljana ravno dovolj majhna, da ni omogočala veličastnih zabav, ki bi, kot na Dunaju, motile delo kongresa, ter hkrati dovolj velika in blizu italijanske meje, da je premagala kandidaturo Gorice, ki ni premogla dovolj možnosti za udobno nastanitev 630 gostov.
Rusko zastopstvo je po Šenkovih navedbah štelo 73 oseb, med njimi dvajseterico lovcev. V več kot dvakrat številčnejše avstrijsko je spadal tudi del dvora cesarice Karoline Avguste z osebnim kirurgom vred. V osebje so bili poleg tega vključeni še cesarsko-kraljevi nadkonjar s tremi puškonosci, desetero kuharjev in trije dvorni kletarji. Pruska odprava je štela le 18 članov, druge so bile še skromnejše.
Šenk je največ pozornosti namenil knezu Metternichu. Mož s položaju primerno dolgim imenom Clemens Wenzel Nepomuk Lothar Metternich-Winneburg je bil pri 47 letih že prekaljen diplomat. Sedem let prej je kot poslanik v Parizu olajšal Napoleonovo ženitev z avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, v Ljubljani pa je bil kot zastopnik avstrijskega dvora osrednja osebnost kongresa. Po Šenkovih besedah je »gledal na vladarje skoraj tako, kakor da bi to bili ali postali po njegovi milosti. Kongresu je določal duha in potek, … toda manjkal mu je smisel za zgodovino«. V revolucionarnem vrenju v Neaplju, ki je močno vplivalo na delo kongresa, ni videl napovedovanja nove dobe, v kateri je padel tudi njegov sistem.
Andrej Rahten v spremni razpravi med drugim zavrača takšno oceno Metternichovega delovanja. Upošteva novejša spoznanja o osebnostnem in političnem profilu državnika, ki je skoraj štirideset let odločal o usodi avstrijskega imperija in s tem Evrope, pri čemer opozarja, da je imel Šenk v vojnih razmerah zelo omejen dostop do virov. Opiral se je lahko na devet let prej izdano delo pravnika Ivana Tomšiča Sveta aliansa in Zveza narodov, na opombe Ivana Prijatelja k Tavčarjevemu romanu Izza kongresa, na nemško časopisje, ki je o kongresu poročalo pod budnim očesom Metternichovega tesnega sodelavca Friedricha Gentza, ter zlasti na korespondenco med njima.
Pravzaprav se je več kot na ljubljanskem kongresu Svete alianse dogajalo drugod po Evropi, v vstajah na jugu in severu Italije proti Avstriji, proti Turkom v Moldaviji in Vlaški ter v Grčiji, kjer so se katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija, zastopajoč načelo legitimnosti, postavile na stran mohamedanske Turčije. Kot opozarja Rahten, je to potrjevalo, »da so Aleksander I., Franc I. in Viljem III. videli glavno poslanstvo Svete alianse predvsem v boju proti revolucionarnim gibanjem in s tem v ohranjanju obstoječih političnih režimov«. Cesarji in kralji so zagotavljal, da bodo kot pravila pri svojem delovanju uporabljali »zapovedi krščanske vere, pravičnosti, ljubezni in miru«. Aliansi so se razen Velike Britanije pridružile vse evropske države, njena zagotovila pa so bila z revolucijo leta 1848 na preizkušnji že slaba tri desetletja pozneje.
»Slovenci so kot politično še mrtev narod,« je zapisal Vladimir Šenk, »zasledovali le zunanje okolje in blesk kongresa, njegov notranji potek pa je šel skoraj neopaženo mimo njih.« Rahten dodaja, da je prav v tem času mogoče videti tudi začetke slovenskega narodnega prebujanja z žariščem v Zoisovem salonu in pri tem opozarja na ugotovitev zgodovinarskega kolega Petra Vodopivca, da je bil kongres Svete alianse poleg potresa leta 1895 za Ljubljano vsekakor največji dogodek 19. stoletja. V sklepni misli se tudi strinja s Šenkom, da je bila mala kranjska prestolnica, za katero so dotlej slišali le redki, med kongresom dobre štiri mesece središče svetovne politike.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
S knjigo Ljubljanski kongres 1821 smo pravzaprav dobili z dve knjigi v eni. Njeni uredniki, zgodovinarji Andrej Rahten, Gregor Antoličič in Oskar Mulej so z dodanimi opombami in popravki netočnih navedb pripravili kritično izdajo doktorske disertacije novinarja Baltazarja Vladimirja Šenka, ki je bila z naslovom Kongres Svete alianse v Ljubljani objavljena leta 1944. Malo pred koncem vojne njegova diplomatskozgodovinska študija ni vzbudila pozornosti, kakršno bi si zaslužila. Letošnja 200. obletnica po pomenu in udeležbi doslej nedoseženega zbora evropskih vladarjev in diplomatov v prestolnici dežele Kranjske je bila priložnost, da znova stopi v ospredje in da zgodovinska stroka iz današnjih obzorij izmeri njen dejanski doseg in pomen. Dodana je še vrsto ilustracij, ki si jih Šenk ni mogel privoščiti.
Tretji kongres leta 1815 ustanovljene alianse, ki je sledil kongresoma v Aachnu na Nemškem in v Opavi na Češkem, se je v Ljubljani začel 11. januarja 1821, po prihodu vseh ključnih udeležencev. Metternich je prišel že teden prej in se nastanil v Zoisovi palači na Bregu, kjer je tudi gostil vrsto zasedanj. Avstrijski cesar Franc je prebival v škofijski palači, ruski car Nikolaj v Lontovžu, današnjem sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ostali udeleženci pa glede na pomembnost v drugih bogatejših hišah mesta s takrat blizu 12.000 prebivalci. S tem je bila Ljubljana ravno dovolj majhna, da ni omogočala veličastnih zabav, ki bi, kot na Dunaju, motile delo kongresa, ter hkrati dovolj velika in blizu italijanske meje, da je premagala kandidaturo Gorice, ki ni premogla dovolj možnosti za udobno nastanitev 630 gostov.
Rusko zastopstvo je po Šenkovih navedbah štelo 73 oseb, med njimi dvajseterico lovcev. V več kot dvakrat številčnejše avstrijsko je spadal tudi del dvora cesarice Karoline Avguste z osebnim kirurgom vred. V osebje so bili poleg tega vključeni še cesarsko-kraljevi nadkonjar s tremi puškonosci, desetero kuharjev in trije dvorni kletarji. Pruska odprava je štela le 18 članov, druge so bile še skromnejše.
Šenk je največ pozornosti namenil knezu Metternichu. Mož s položaju primerno dolgim imenom Clemens Wenzel Nepomuk Lothar Metternich-Winneburg je bil pri 47 letih že prekaljen diplomat. Sedem let prej je kot poslanik v Parizu olajšal Napoleonovo ženitev z avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, v Ljubljani pa je bil kot zastopnik avstrijskega dvora osrednja osebnost kongresa. Po Šenkovih besedah je »gledal na vladarje skoraj tako, kakor da bi to bili ali postali po njegovi milosti. Kongresu je določal duha in potek, … toda manjkal mu je smisel za zgodovino«. V revolucionarnem vrenju v Neaplju, ki je močno vplivalo na delo kongresa, ni videl napovedovanja nove dobe, v kateri je padel tudi njegov sistem.
Andrej Rahten v spremni razpravi med drugim zavrača takšno oceno Metternichovega delovanja. Upošteva novejša spoznanja o osebnostnem in političnem profilu državnika, ki je skoraj štirideset let odločal o usodi avstrijskega imperija in s tem Evrope, pri čemer opozarja, da je imel Šenk v vojnih razmerah zelo omejen dostop do virov. Opiral se je lahko na devet let prej izdano delo pravnika Ivana Tomšiča Sveta aliansa in Zveza narodov, na opombe Ivana Prijatelja k Tavčarjevemu romanu Izza kongresa, na nemško časopisje, ki je o kongresu poročalo pod budnim očesom Metternichovega tesnega sodelavca Friedricha Gentza, ter zlasti na korespondenco med njima.
Pravzaprav se je več kot na ljubljanskem kongresu Svete alianse dogajalo drugod po Evropi, v vstajah na jugu in severu Italije proti Avstriji, proti Turkom v Moldaviji in Vlaški ter v Grčiji, kjer so se katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija, zastopajoč načelo legitimnosti, postavile na stran mohamedanske Turčije. Kot opozarja Rahten, je to potrjevalo, »da so Aleksander I., Franc I. in Viljem III. videli glavno poslanstvo Svete alianse predvsem v boju proti revolucionarnim gibanjem in s tem v ohranjanju obstoječih političnih režimov«. Cesarji in kralji so zagotavljal, da bodo kot pravila pri svojem delovanju uporabljali »zapovedi krščanske vere, pravičnosti, ljubezni in miru«. Aliansi so se razen Velike Britanije pridružile vse evropske države, njena zagotovila pa so bila z revolucijo leta 1848 na preizkušnji že slaba tri desetletja pozneje.
»Slovenci so kot politično še mrtev narod,« je zapisal Vladimir Šenk, »zasledovali le zunanje okolje in blesk kongresa, njegov notranji potek pa je šel skoraj neopaženo mimo njih.« Rahten dodaja, da je prav v tem času mogoče videti tudi začetke slovenskega narodnega prebujanja z žariščem v Zoisovem salonu in pri tem opozarja na ugotovitev zgodovinarskega kolega Petra Vodopivca, da je bil kongres Svete alianse poleg potresa leta 1895 za Ljubljano vsekakor največji dogodek 19. stoletja. V sklepni misli se tudi strinja s Šenkom, da je bila mala kranjska prestolnica, za katero so dotlej slišali le redki, med kongresom dobre štiri mesece središče svetovne politike.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov