Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Jasna Rodošek.
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021
»Jezik je tehnologija, ki razkriva svet,« je slabih sto strani pred koncem romana Tujka zapisala avtorica Claudia Durastanti. Roman prinaša kot krhko testo razdrobljeno refleksijo sveta in iskanje pisateljičinega mesta v njem. Poglavja, razdeljena v šest obširnejših tematskih sklopov, ki bolj spominjajo na časopisne kolumne kot na klasična avtobiografska dela, bralca ne posrkajo hkrati, ampak ga zajamejo postopoma, s samosvojim pripovednim tempom vedno hitreje deročega potoka, dokler ga proti koncu ne izpljunejo v – resničnost nekega življenja. To življenje pravzaprav ni nič posebnega, od povsem običajnih se razlikuje zgolj v tem, da so pisateljičini starši gluhi, čustveno neprilagojeni in predvsem trmasto kljubovalni v svoji na pol zavestni družbeni izključenosti, kar je Durastantijevo predvsem v mladih letih seveda močno zaznamovalo. A kljub njenemu nenavadnemu odraščanju, ki se bralcu razkriva prek časovno in prostorsko zgolj ohlapno povezanih drobcev, bolj spominsko-čutnih vtisov kot pravih, otipljivih spominov, avtorica staršev ne sprejema kot žrtvi, niti ju ne obsoja. »Včasih smo drug drugega prizadeli, a smo se trudili, da bi se razumeli,« pravi in zdi se, da je ves njen roman prežet prav s to mislijo, pri čemer same sebe nikakor ne izključuje iz tega natančnega premišljevanja o sobivanju v neki skupnosti in hkratnem odkrivanju temnih plati lastnih misli. Izjava »ne zaupam knjigam, napisanim v prvi osebi, ki ne govorijo o bližnjih srečanjih s pošastmi,« je v tej prvoosebni pripovedi njeno glavno vodilo, a hkrati takoj priznava, da zaradi privajanja na lastno temačnost ni postala nič kaj bolj »občutljiva za strahove drugih«.
Naslov Tujka je torej mogoče razumeti izrazito večplastno: od dobesedne tujosti, ki jo je v zgodnjem otroštvu povzročila selitev iz Združenih držav Amerike v južnoitalijansko Bazilikato, prek tujosti v gluhem svetu staršev, ki ga vsem tihim sobam navkljub pisateljica nikoli ne bo mogla povsem občutiti in razumeti, do končne in morda najbolj intimne tujosti pri spoznavanju same sebe v odnosu do družine, ljubezni, zaposlitve … pri spoznavanju življenja kot takega.
Čeprav bi roman Tujka zaradi pronicljivega razmišljanja o brezčasnih in tako rekoč univerzalnih eksistencialnih temah težko označili za tipičen generacijski roman, ni nobenega dvoma, da avtorica Claudia Durastanti z natančno premišljenimi in dobro umeščenimi popkulturnimi navezavami, kot sta na primer televizijski seriji Severna obzorja in Beverly Hills, 90210, nagovarja predvsem svoje vrstnike, torej generacijo, rojeno sredi osemdesetih let, ki bliskovito globalizacijo sveta sprejema navdušeno, a vendarle tudi rahlo nezaupljivo. Predvsem pa z večnim iskanjem svojega sidrišča v njem.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Jasna Rodošek.
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2021
»Jezik je tehnologija, ki razkriva svet,« je slabih sto strani pred koncem romana Tujka zapisala avtorica Claudia Durastanti. Roman prinaša kot krhko testo razdrobljeno refleksijo sveta in iskanje pisateljičinega mesta v njem. Poglavja, razdeljena v šest obširnejših tematskih sklopov, ki bolj spominjajo na časopisne kolumne kot na klasična avtobiografska dela, bralca ne posrkajo hkrati, ampak ga zajamejo postopoma, s samosvojim pripovednim tempom vedno hitreje deročega potoka, dokler ga proti koncu ne izpljunejo v – resničnost nekega življenja. To življenje pravzaprav ni nič posebnega, od povsem običajnih se razlikuje zgolj v tem, da so pisateljičini starši gluhi, čustveno neprilagojeni in predvsem trmasto kljubovalni v svoji na pol zavestni družbeni izključenosti, kar je Durastantijevo predvsem v mladih letih seveda močno zaznamovalo. A kljub njenemu nenavadnemu odraščanju, ki se bralcu razkriva prek časovno in prostorsko zgolj ohlapno povezanih drobcev, bolj spominsko-čutnih vtisov kot pravih, otipljivih spominov, avtorica staršev ne sprejema kot žrtvi, niti ju ne obsoja. »Včasih smo drug drugega prizadeli, a smo se trudili, da bi se razumeli,« pravi in zdi se, da je ves njen roman prežet prav s to mislijo, pri čemer same sebe nikakor ne izključuje iz tega natančnega premišljevanja o sobivanju v neki skupnosti in hkratnem odkrivanju temnih plati lastnih misli. Izjava »ne zaupam knjigam, napisanim v prvi osebi, ki ne govorijo o bližnjih srečanjih s pošastmi,« je v tej prvoosebni pripovedi njeno glavno vodilo, a hkrati takoj priznava, da zaradi privajanja na lastno temačnost ni postala nič kaj bolj »občutljiva za strahove drugih«.
Naslov Tujka je torej mogoče razumeti izrazito večplastno: od dobesedne tujosti, ki jo je v zgodnjem otroštvu povzročila selitev iz Združenih držav Amerike v južnoitalijansko Bazilikato, prek tujosti v gluhem svetu staršev, ki ga vsem tihim sobam navkljub pisateljica nikoli ne bo mogla povsem občutiti in razumeti, do končne in morda najbolj intimne tujosti pri spoznavanju same sebe v odnosu do družine, ljubezni, zaposlitve … pri spoznavanju življenja kot takega.
Čeprav bi roman Tujka zaradi pronicljivega razmišljanja o brezčasnih in tako rekoč univerzalnih eksistencialnih temah težko označili za tipičen generacijski roman, ni nobenega dvoma, da avtorica Claudia Durastanti z natančno premišljenimi in dobro umeščenimi popkulturnimi navezavami, kot sta na primer televizijski seriji Severna obzorja in Beverly Hills, 90210, nagovarja predvsem svoje vrstnike, torej generacijo, rojeno sredi osemdesetih let, ki bliskovito globalizacijo sveta sprejema navdušeno, a vendarle tudi rahlo nezaupljivo. Predvsem pa z večnim iskanjem svojega sidrišča v njem.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov