Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Jelena Isak Kres; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Tudi če poezijo Janisa Ritsosa, enega izmed klasikov grške literature 20. stoletja, beremo brez slehernega biografskega ali literarnovednega podatka, kaj hitro prepoznamo značilne grške prizore s kamnito pokrajino, ovcami, konopljikami, figami, borovci in oljkami vred, a tudi tragiko prejšnjega stoletja, polnega silovitih družbenih prevratov, vojn in smrti. Ritsosove pesmi so namreč zaradi svoje zavezanosti preprostosti, pripovednosti in opisu bralsko zelo dostopne, v njih pa odzvanja vse tisto, kar nato beremo v spremni besedi prevajalke in avtorice izbora Jelene Isak Kres. Namreč, da se za vztrajnim pritrjevanjem svobodi, svetlobi, lepoti in plesu skrivajo težko življenje in mnoge preizkušnje. Pesnika so že v zgodnjem otroštvu zaznamovali družinsko obubožanje, smrt brata in mame, tuberkuloza in šibko zdravje, kasneje pa tudi politični boj, internacija v taborišča v letih 1948–1952, izgnanstvo, preganjanje, prepoved objav, omejitev potovanj …
Številne pesmi v Koreninah vetra spominjajo na kroki, kar je verjetno posledica narave izbora. Prevajalka je namreč v knjigo vključila le krajše pesmi, saj je opus Janisa Ritsosa domala neprešteven, po količini verzov menda presega celoten obseg Iliade in Odiseje. A kratkost pesmi, ena od njih ima celo naslov Osnutek, ne pomeni tudi hitropoteznosti ali naglice, temveč predvsem prisotnost pozornega očesa, ki premišljeno odbira in spleta tesno vez med ženskami, ki čakajo v vrsti pred pekarno, in pesniki, ki čakajo v vrsti pred novo luno … Torej očesa, ki v vsakdanjosti, v vidnem in otipljivem, v banalnosti, tudi banalnosti zla, ob vsej bolečini in trpljenju vedno znova vidi tudi lepo, poetično, lirično, presežno, skrivnostno, celo hudomušno. Ali s pesnikovimi besedami: »Skrivam se za preprostimi rečmi, da me boste lažje našli – / če pa me ne boste našli, boste našli stvari, / dotikali se boste tega, česar se je dotikala moja roka, / odtisi naših rok se bodo zlili v eno.«
Pesmi so razvrščene kronološko od leta 1938, ko se je Janis Ritsos že uveljavil ne le na pesniškem prizorišču, temveč je postal tudi širše družbeno prepoznaven, in vse do leta 1987, ko je imel pred seboj le še tri leta življenja. Enovit ustroj Korenin vetra, pesmi so namreč ločene le z letnicami, je bralsko privlačen, knjiga pa deluje kot valujoča in sklenjena celota, vendar utegnejo zlasti raziskovalci ob sicer izčrpnem spremnem zapisu o avtorju in njegovem delu pogrešati natančnejšo opredelitev, iz katerih zbirk so posamezne pesmi.
Čeprav torej zbirka zajema le droben del Ritsosova opusa, se zdi izbor narejen tako, da jasno zrcali njegova tematska jedra, ki so jih praviloma oblikovale krvave oziroma temačne zunanje okoliščine. Pri tem velja poudariti, da v zbirki ne bomo našli neposrednih manifestativnih ali političnih pesmi, vztrajajo pa teme smrti, bolezni, tesnobe, ujetosti, togosti, samote, vendar tudi temu nasprotni poli, torej življenje, okrevanje, osvoboditev, gibanje in vedno znova iskanje bližine, dialoga s sočlovekom, nekako v smislu: »Toda vztrajal bom pri tem, da vidim in da ti kažem, je rekel, / kajti če ne vidiš še ti, je tako, kakor da tudi sam nisem videl – / vztrajal bom vsaj pri tem, da ne bom gledal s tvojimi očmi – / in morda se bova nekega dne, na neki drugi način, srečala.«
Nekaj let je Ritsosa navdihovala tudi antična zapuščina, tako materialna kot duhovna. Pesmi oziroma dogajanje v njih bodisi umešča v značilna arhitekturna okolja, v amfiteatre in ob antične kipe, razvaline, ali pa preprosto prenavlja oziroma komentira znane mite, »iščoč / neko globljo vez, oddaljeno, univerzalno alegorijo, / ki bi omilila tesnobnost osebne praznine«.
Pesnik antiko jemlje pragmatično, kot gradbeni material, ki se podobno kot morje, borovci ali luna ponuja v obdelavo, da bi z njim izrazil duha svojega časa, doživljanje in občutja. Mnoge teh pesmi so opremljene z opombami, ki na kratko obnovijo zadevno mitološko zgodbo, kar je za sodobnega, od antičnega sveta odtujenega bralca, vsekakor dobrodošla pomoč.
Ritsosov temeljni pesniški nastavek se, sodeč po izboru Korenine vetra, skozi čas ni temeljno spremenil. Kot da bi se v povsem sodobno razvezano in pripovedno obliko ustalil že zelo zgodaj oziroma brž ko je dokončno opustil rimo, ki ji je bil menda sprva zavezan. In čeprav je v zbirki kar nekaj pesmi, ki izpovedujejo avtorjev ustvarjalni kredo, Ritsosovo vztrajanje v poetičnem, tudi ko in kjer je najmanj pričakovano, najnazorneje ponazarja ravno sklepna pesem s pomenljivim naslovom Epitaf . Začne se z verzi: »Spominjajte se me, je rekel. Prehodil sem tisoče kilometrov / brez kruha, brez vode, po kamenju in trnju, / da bi vam prinesel kruh in vodo in vrtnice. Lepoto, / nikoli je nisem izdal.« In konča: »Ne vidi se jasno. Predvsem to sem vam hotel pokazati. / In morda je predvsem to tisto, zaradi česar bi se me morali zapomniti.«
Pesmi Janisa Ritsosa v izboru Korenine vetra na videz resda drsijo po površini, vendar so, če ponovimo za Nietzschejem, površinske iz globine. Iz globine doživljanja in sočutenja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Jelena Isak Kres; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Tudi če poezijo Janisa Ritsosa, enega izmed klasikov grške literature 20. stoletja, beremo brez slehernega biografskega ali literarnovednega podatka, kaj hitro prepoznamo značilne grške prizore s kamnito pokrajino, ovcami, konopljikami, figami, borovci in oljkami vred, a tudi tragiko prejšnjega stoletja, polnega silovitih družbenih prevratov, vojn in smrti. Ritsosove pesmi so namreč zaradi svoje zavezanosti preprostosti, pripovednosti in opisu bralsko zelo dostopne, v njih pa odzvanja vse tisto, kar nato beremo v spremni besedi prevajalke in avtorice izbora Jelene Isak Kres. Namreč, da se za vztrajnim pritrjevanjem svobodi, svetlobi, lepoti in plesu skrivajo težko življenje in mnoge preizkušnje. Pesnika so že v zgodnjem otroštvu zaznamovali družinsko obubožanje, smrt brata in mame, tuberkuloza in šibko zdravje, kasneje pa tudi politični boj, internacija v taborišča v letih 1948–1952, izgnanstvo, preganjanje, prepoved objav, omejitev potovanj …
Številne pesmi v Koreninah vetra spominjajo na kroki, kar je verjetno posledica narave izbora. Prevajalka je namreč v knjigo vključila le krajše pesmi, saj je opus Janisa Ritsosa domala neprešteven, po količini verzov menda presega celoten obseg Iliade in Odiseje. A kratkost pesmi, ena od njih ima celo naslov Osnutek, ne pomeni tudi hitropoteznosti ali naglice, temveč predvsem prisotnost pozornega očesa, ki premišljeno odbira in spleta tesno vez med ženskami, ki čakajo v vrsti pred pekarno, in pesniki, ki čakajo v vrsti pred novo luno … Torej očesa, ki v vsakdanjosti, v vidnem in otipljivem, v banalnosti, tudi banalnosti zla, ob vsej bolečini in trpljenju vedno znova vidi tudi lepo, poetično, lirično, presežno, skrivnostno, celo hudomušno. Ali s pesnikovimi besedami: »Skrivam se za preprostimi rečmi, da me boste lažje našli – / če pa me ne boste našli, boste našli stvari, / dotikali se boste tega, česar se je dotikala moja roka, / odtisi naših rok se bodo zlili v eno.«
Pesmi so razvrščene kronološko od leta 1938, ko se je Janis Ritsos že uveljavil ne le na pesniškem prizorišču, temveč je postal tudi širše družbeno prepoznaven, in vse do leta 1987, ko je imel pred seboj le še tri leta življenja. Enovit ustroj Korenin vetra, pesmi so namreč ločene le z letnicami, je bralsko privlačen, knjiga pa deluje kot valujoča in sklenjena celota, vendar utegnejo zlasti raziskovalci ob sicer izčrpnem spremnem zapisu o avtorju in njegovem delu pogrešati natančnejšo opredelitev, iz katerih zbirk so posamezne pesmi.
Čeprav torej zbirka zajema le droben del Ritsosova opusa, se zdi izbor narejen tako, da jasno zrcali njegova tematska jedra, ki so jih praviloma oblikovale krvave oziroma temačne zunanje okoliščine. Pri tem velja poudariti, da v zbirki ne bomo našli neposrednih manifestativnih ali političnih pesmi, vztrajajo pa teme smrti, bolezni, tesnobe, ujetosti, togosti, samote, vendar tudi temu nasprotni poli, torej življenje, okrevanje, osvoboditev, gibanje in vedno znova iskanje bližine, dialoga s sočlovekom, nekako v smislu: »Toda vztrajal bom pri tem, da vidim in da ti kažem, je rekel, / kajti če ne vidiš še ti, je tako, kakor da tudi sam nisem videl – / vztrajal bom vsaj pri tem, da ne bom gledal s tvojimi očmi – / in morda se bova nekega dne, na neki drugi način, srečala.«
Nekaj let je Ritsosa navdihovala tudi antična zapuščina, tako materialna kot duhovna. Pesmi oziroma dogajanje v njih bodisi umešča v značilna arhitekturna okolja, v amfiteatre in ob antične kipe, razvaline, ali pa preprosto prenavlja oziroma komentira znane mite, »iščoč / neko globljo vez, oddaljeno, univerzalno alegorijo, / ki bi omilila tesnobnost osebne praznine«.
Pesnik antiko jemlje pragmatično, kot gradbeni material, ki se podobno kot morje, borovci ali luna ponuja v obdelavo, da bi z njim izrazil duha svojega časa, doživljanje in občutja. Mnoge teh pesmi so opremljene z opombami, ki na kratko obnovijo zadevno mitološko zgodbo, kar je za sodobnega, od antičnega sveta odtujenega bralca, vsekakor dobrodošla pomoč.
Ritsosov temeljni pesniški nastavek se, sodeč po izboru Korenine vetra, skozi čas ni temeljno spremenil. Kot da bi se v povsem sodobno razvezano in pripovedno obliko ustalil že zelo zgodaj oziroma brž ko je dokončno opustil rimo, ki ji je bil menda sprva zavezan. In čeprav je v zbirki kar nekaj pesmi, ki izpovedujejo avtorjev ustvarjalni kredo, Ritsosovo vztrajanje v poetičnem, tudi ko in kjer je najmanj pričakovano, najnazorneje ponazarja ravno sklepna pesem s pomenljivim naslovom Epitaf . Začne se z verzi: »Spominjajte se me, je rekel. Prehodil sem tisoče kilometrov / brez kruha, brez vode, po kamenju in trnju, / da bi vam prinesel kruh in vodo in vrtnice. Lepoto, / nikoli je nisem izdal.« In konča: »Ne vidi se jasno. Predvsem to sem vam hotel pokazati. / In morda je predvsem to tisto, zaradi česar bi se me morali zapomniti.«
Pesmi Janisa Ritsosa v izboru Korenine vetra na videz resda drsijo po površini, vendar so, če ponovimo za Nietzschejem, površinske iz globine. Iz globine doživljanja in sočutenja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov