Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere: Jasna Rodošek
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020
Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.
Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.
Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.
Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere: Jasna Rodošek
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020
Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.
Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.
Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.
Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov