Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere: Jasna Rodošek

Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020

Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.

Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.

Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.

Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.