Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ana Marwan: Zabubljena

31.05.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2021

Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v  načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«

V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”

Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.

Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”

Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ana Marwan: Zabubljena

31.05.2021

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2021

Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v  načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«

V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”

Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.

Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”

Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”


05.07.2021

Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Jure Franko


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


21.06.2021

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan


21.06.2021

Tanja Tuma: Brodnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


21.06.2021

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


21.06.2021

Jani Virk: Jaka in Vane

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


14.06.2021

Josip Osti: Poper po pudingu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih


14.06.2021

Pavel Florenski: Ikonostas

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko


14.06.2021

Dušan Čater: Ekstradeviško

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja


10.06.2021

MGL - Eugene Labiche: Slamnik

Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


Stran 56 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov