Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2021

Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v  načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«

V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”

Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.

Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”

Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”