Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«
V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”
Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.
Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”
Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
Ana Marwan, mlada pisateljica, ki je leta 2008 prejela literarno nagrado za medkulturno pisanje (Schreiben zwischen den Kulturen), se zadnjih šest let posveča pisanju krajših in daljših proznih besedil v nemščini in slovenščini. Po knjižnem prvencu, ki je pred dvema letoma izšel v nemščini, je v slovenščini napisala roman Zabubljena. Posebnost tega romana je v načinu pisanja, ki se na eni strani poigrava s koreni besed in njihovimi strukturalističnimi izpeljavami, na drugi pa s postmodernističnim stilom, ki občasno spominja na nadrealizem Andréja Bretona. V slovenskem literarnem prostoru bi največ sorodnosti lahko našli z romanom Potrpežljivost ribe ali ponovni razkroj precej neznane pisateljice Jadranke Žiberne, ki je delo leta 1991 izdala pod psevdonimom Europa Majal. Tako kot ima v tem delu osrednjo mesto Riba, se protagonistka romana Zabubljena Rita se rada primerja z živalmi, predmeti in pojmi. Predvsem se rada primerja z Bogom, o katerem pravi, da sta na isti valovni dolžini, medtem ko ji križev pot predstavlja dobesedno znoj na njenem križu. Ključno vlogo v romanu ima tudi Jež, o katerem izvemo le to, da v življenju ni veliko prebral in da se v nasprotju z zabubljeno Rito, ki vsak dan doživlja metamorfozo, rad načrtno zaljublja. Ana Marwan, ki se v besedilu nenehno poigrava z zvenom besed in njihovimi pomeni, o njem zapiše: »Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«
V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo linijo zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od problemov na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi. S pridihom ironije zapiše: “Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.”
Bralec in bralka, ki pričakujeta razvoj zgodbe v smeri feminizma ali psihoanalize, bosta pri tem razočarana, saj se pisateljica spolnih vlog in medosebnih odnosov dotakne le skozi vidik metafor in jezikovnega strukturalizma.
Celotno delo je razdeljeno na številne fragmente, pa vendar se nam ob branju pojavljajo periodični vzorci, nekakšni miselni in slovnični fraktali, ki tvorijo svojevrsten mozaik ali labirint, skozi katerega se bralec prebija v veri, da bo vsak hip zatipal delček Ariadnine niti. Vendar se pisateljica ponorčuje tudi iz lastnega dekonstruktivističnega načina pripovedi: “In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.”
Tik pred zaključkom romana pisateljice Ane Marwan Zabubljena nas preseneti osemnajst strani povsem neberljivega besedila, sestavljenega iz nepovezanih znakov, strnjenih v besede, za katere se zdi, da nič ne pomenijo. Nadobuden bralec mimogrede lahko prevzame vlogo detektiva in v znakih prepoznava ponavljajoče se segmente črk, a kmalu ugotovi, da so nastali le zato, ker se tipke na tipkovnici nahajajo v ravno pravšnjem razmaku, da so jih dosegli prsti tipkarice. Ali je namen tega dela besedila svojevrstno literarno eksperimentiranje ali zgolj odvrnitev bralčeve pozornosti od drugih stvari, bi težko presodili, a imejmo v mislih besede, ki jih v nekem trenutku izreče protagonistka: “Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.”
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov