Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020

Pesniški knjigi Milana Dekleve In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) in Zora in čriček (Lirična opera za dva glasova) sta po obsegu, tematiki in slogu samostojni deli, vendar je prav skupna dvojna izdaja večpomenska. Razumem ju predvsem kot poezijo med stvarnim in presežnim, ki se med sabo obvezno dopolnjujeta. Poleg tega gre za razmerje med tradicijo in svobodnim pisanjem, Dekleva piše na način obojega in ničemur se ne želi odreči. Skupna likovna podoba Jožefa Muhoviča daje knjigama izjemno estetsko dovršenost.

Zbirka In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) je po slogu in iskanju zenovstva povsem blizu Deklevemu dozdajšnjemu pisanju. Pesmi so pisane v prostem verzu, brez ločil in velikih začetnic ter niso naslovljene. Obsežna zbirka nas uvaja v nekoliko teman svet, ki pa je poln razmisleka in tehtanja o različnih smislih. Avtor do potankosti preigrava posamezne besede, jih razčlenjuje in jih podaja v različne kontekste. Tako v pesmi lahko preberemo: »in potem iščeš v globini glave / globino besede.«

Prav tovrstno odkrivanje skozi vso zbirko deluje kot poskus razmišljanja, ki ga pesnik podaja v sistem ter ga nato razstavlja in premešča. Vse postaja dvom in v vsem je treba najti smisel, tudi v pisanju. Zbirka se dotika temnih sil, pogosto je zaslutiti nelagodje in žalost, a ju avtor poskuša odstraniti tudi na racionalen način, pogosto pokaže dva vidika, negativnega in pozitivnega, ki pogosto išče presežnost: »preteklost je razumljiva / zaradi pomembnosti ki se jih spominja // preteklost je nerazumljiva / zaradi nepomembnosti na katere pozablja // in vse skupaj je v skrivnem neskladju / z vsevednostjo budnega boga // vrhovnega urarja ki trpi za nespečnostjo«.

V pesnitvi oziroma lirični operi za dva glasova Zora in čriček pa je Milan Dekleva upesnil znano intimno-erotično mitološko zgodbo o boginji Eos in Titonu. Na začetku pesnik navede dejstva o lirskih subjektih in o lastnem zanimanju za njuno zgodbo. Kratka pesnitev, ki se v osnovi deli na moški in ženski glas, nas z nekoliko bolj tradicionalnim glasom vabi v prabit ljubezni in njenega smisla. Nikakršnega dvoma ali iskanja ni, kajti ljubezen preprosto je in mora biti.

Vse te silnice Milan Dekleva ubeseduje z vsem realnim in tuzemskim, kar pritiče zaljubljencema. Upesnjena strast oziroma glas največkrat pripada boginji Eos, ki s sočnim jezikom vabi in vzburja moške. Njena ljubezen je najbolj vdana Titonu, ki pa je človek. Eno ključnih vprašanj je odnos do lepote, ki s Titona počasi izginja, in minljivosti. Eos vse bolj opaža, da se Titon stara:

»Ne ena, tisoč gub mu je razbrazdalo obraz, / v očeh se je razrasla mrena in jim vzela žar, / vrat me je spominjal na spečega purana. Povešenih ramen, poln peg, s hijenastim jezikom / me je, ubožec moj, še snubil in se slinil k meni«.

Kot je znano, je razočarana Eos oziroma Zora spremenila Titona v črička.

Pesnitev o ljubezni, strasti in predanosti ponuja spoznanje, kaj vse lahko povzroči strah pred zavrnitvijo, prevaro ali izgubo. Ne prikaže samo razmerja med boginjo in človekom, ampak tudi moč in prevlado in pokaže, kako preobrazba lahko spremeni ali morebiti uniči odnos med dvema. Zora in čriček je v primerjavi z zbirko In vsi so očarani z mesečino veliko bolj predihana in čutna. Skozi pesnitev teče zgodba, največkrat kot dialog med Eos in Titonom. Če nas prej analizirana zbirka sooči z dejstvi, razumom, premlevanjem, nas drugi del povede v spevnost in liričnost. Navsezadnje je ta pesnitev tudi libreto.

Tako kot nas pesnitev Zora in čriček prepriča z vso otipljivo strastjo in čarom, nas prvi del In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) navdaja z nenehnim razmislekom in analiziranjem. Obe deli sta jezikovno in slogovno dovršeni in premišljeni. Tudi dodatni izseki iz pesmi, ki se občasno pojavljajo, imajo svoj pomen. Ta odmev je še posebno poudarjen v Zori in čričku, saj gre za ponavljanje samega govora.

Milan Dekleva je tako dokazal, kako lahko pesnik prikaže dve plati. Gre za nenehno iskanje, ki pa ga ne obeša na nikakršen piedestal, saj že v prvem delu pravi: »v resnici je pesnjenje samo kratkoročni opis stvari / ki sta ga prezrla google in lonely planet«.

Skratka, pesniški knjigi sta celota, ki prinaša po eni strani razum in premislek, po drugi strast in ljubezen. Če se nekoliko poigram, gre za prikaz Apolona in Bakhusa – vsak predstavlja svoj način, a v obeh primerih gre za lepoto in umetnost.