Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
LUD Literatura, 2020
Prvi zgodbi v knjigi pisatelja, prevajalca, urednika, kritika in novinarja Marka Golje Prepozno, pozneje v naslovu vsebujeta besedo potovanje – prva Potovanje s sinom, druga Potovanje s tastarim. Ime pove dovolj, usodnostna sprememba se bo zgodila na poti. Toda tudi v nadaljevanju vsaka od zgodb ponuja svojstven pogled v določene premike, pogosteje seveda notranje kot zunanje, in ti premiki stopnjujejo dogajanje. Zgodbe so tematsko raznolike, nekatere bolj intimistično naravnane, spet druge vpete v neko družbeno dogajanje, občasno s spretnimi zasuki v aktualnost in pretres političnih vprašanj, vendar odgovori nikakor ne delujejo ilustrativno. V ospredju je vselej izpoved, bodisi prvoosebna bodisi speljana prek tretjeosebnega pripovedovalca. Včasih se tista o junaku močno preplete z ono o junakinji, lahko bi rekli, da sledimo dogajanju na dveh tirih, na primer v zgodbi Izdajalka in izdajalec. To sta ona in on, zakoličena v izhodiščnem stavku, da si bosta takrat, ko jima bo težko, stala ob strani in hodila po isti poti, a se njegova potrditev razločno zasliši šele proti koncu. Ker najprej morata še marsikaj doživeti. Ona sprva z manjšimi upori, kot je pitje brezkofeinske kave, in nazadnje s priključitvijo demonstracijam, kjer se sooči z možem, ki je na nasprotni strani. On se hote ali nehote okuži z internetnim komentiranjem. A prvi poskus se lahko hitro prelevi v obsedenost:
»In bolj ko je bral komentarje, bolj ko se je muzal ob vzdevkih posameznih komentatorjev, bolj so ga motili domišljavci, ki so se v pismih bralcev v časniku podpisovali z imenom in priimkom. Pa kdo so, da se tako šopirijo s svojim imenom in priimkom? Kar nekaj časa je porabil, da se je domislil vzdevka, pod katerim je objavil svoj prvi komentar. Bil je kratek, a natančen komentar komentarja: Sami prasci! Ja, s komentarjem je bil zadovoljen. Tekst sicer ni bil dolg, vendar se je izrazil, strinjal se je s predhodnikom, ki je napisal, kar je bilo prav. Drugič bo napisal kaj več, morda o mestnih redarjih, morda … Svoj drugi komentar je napisal že hitreje, tretjega se je še komaj zavedal, nato jih ni več štel …«
Bralca pritegne tudi razvejanost pripovednega toka. Ob tem so zgodbe psihološko izrisane, kot se v takih peripetijah spodobi, presenetljivi obrati se lahko zgodijo zaradi misli, naključno izrečene besede, pogovora, spomina, detajla, predvsem pa vzniknejo iz temačnega ozračja, kjer se skrivnosti le postopoma razkrivajo. Nič čudnega, da se kdaj odvijajo tudi v nadrealističnem svetu in domišljijskem razpredanju junakov. Kot v eni sapi tekoče izpisana Zgodbica za lahko noč drsi med budnostjo in sanjami, spomini in igro podob, kjer sanjskost postane resničnejša od realnosti, kajti granitna kocka, ki jo zaluča turist, zadene svoj cilj – njega, ki se ne zbudi. Z izvrstno zgodbo O potovanju s starcem in volkovi Marko Golja sega v pradavnino in ponudi tudi izvirno poimenovanje oseb, kot so Moški z brazgotino, Ženska z dolgimi lasmi, Ženska, ki vrešči, Ženska, ki pljuva, Moški, ki je govoril kot grom, Moški, ki je iztrgal volku srce. Vstopamo v magični svet, živalsko in človeško sta prepletena, kot v primeru moškega, o katerem so – kot piše pisatelj – nekateri govorili, »… da se je v njem naselil duh volka, ki pogreša svoje srce, ki želi teči čez planjave in po gozdovih, ujet v starčevsko telo pa je nemočen, zato divja, nori, grize, in to starca boli. Zato ne vpije samo on, vpijeta oba.«
Bolj futuristično naravnana je sklepna zgodba Apokalipsa 2.4, ki opozarja, da če se oznani konec sveta, bodo ljudje to sprejeli vsak po svoje. Glavnega junaka zapustijo člani družine, nekaj časa si pomaga z natančno določenim jutranjim razporedom, zaplete se s sosedo in doživi srečen konec. Kako drugače. Novo sporočilo, podano v televizijskih novicah v nagovoru papeža, je jasno: sveta še ni konec. Ironija, ne le v tem primeru, kjer je vsekakor utemeljena, je dobrodošla začimba tudi drugje.
Nadrealističen pridih po eni strani in nazorno kruto realnost po drugi kaže zgodba Ne vrag, le sosed bo vojak z opisom dogodkov v Dolnjem Dolu, kjer je rečna pošast ogrizla otroka. Treba je bilo vzpostaviti gardo in oče Jožef Krajnc zabrlizga na lovsko piščal:
»Kot je bilo v Dolnjem Dolu že v navadi, se je pred strašljivim zvokom čez svet kot povodenj razlivala srhljiva tišina: vse se je umirilo, kot bi svet padel v stoletni sen, vse je bilo tiho, da bi se lahko tišine skoraj dotaknil, potem pa je ves ta mir razneslo v nič z nečloveškim zvokom. Koga je Jožef takrat klical, ni nikogar zanimalo, vedeli so, kaj jim je ukazal. V hipu so kot eden švistnili skozi zrak kot kosa, zasekali brez milosti in globoko, prvemu udarcu pa so sledili kriki vznemirjenja. Nosnice trškogardistov so se razširile, zenice so se zožile, pljuča so hlastala za svežim zrakom, ustnice so se stisnile, roke so še močneje zgrabile ročaje motik ter vsega ostalega orodja in brez milosti udrihale po sovražniku.«
Nemara najbolj pretresljiva zgodba, ki govori o očetovi bolečini ob izgubi sina, deluje kot pesem, saj očetovo samoizpraševanje izzveni kot naricanje in zaklinjanje. Ob tem lahko dodamo, da zgodbe odlikuje raznolikost pripovednih postopkov, lahko so celo postavljene v dialogih, kot na primer v Starcih in morju, kjer prijateljska druščina starcev ne izpelje podviga potovanja na morje. Kajti kot se na koncu razodene: »Bili so starci, na obali, brez morja.«
Kljub temu nas knjiga Marka Golje Prepozno, pozneje ne potegne v temačne vode, pisatelj postreže tudi s svetlejšimi toni in s poetičnimi razpleti, na primer v zgodbi Na začetku sta bili besedi, v kateri razmišljujočemu in v drugačnih okoliščinah nadvse klepetavemu filmofilu ob simpatični brucki zmanjka besed. Tista beseda, ki jo ves čas išče, je nemara le beseda v sanjah, ki mu jo zašepeta ljubljena v uho. Predvsem se lahko strinjamo z junakovo razlago, da »obstaja beseda, trenutek, ki vse pojasni, sešije v celoto, postavi v pravi okvir, umesti v univerzum, podčrta …«
Spretno postavljene besede pripeljejo bralca do globljih spoznanj. Le-teh v knjigi Prepozno, pozneje zagotovo ne manjka, kar zgodbam poleg bralskega užitka daje še posebno vrednost.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
LUD Literatura, 2020
Prvi zgodbi v knjigi pisatelja, prevajalca, urednika, kritika in novinarja Marka Golje Prepozno, pozneje v naslovu vsebujeta besedo potovanje – prva Potovanje s sinom, druga Potovanje s tastarim. Ime pove dovolj, usodnostna sprememba se bo zgodila na poti. Toda tudi v nadaljevanju vsaka od zgodb ponuja svojstven pogled v določene premike, pogosteje seveda notranje kot zunanje, in ti premiki stopnjujejo dogajanje. Zgodbe so tematsko raznolike, nekatere bolj intimistično naravnane, spet druge vpete v neko družbeno dogajanje, občasno s spretnimi zasuki v aktualnost in pretres političnih vprašanj, vendar odgovori nikakor ne delujejo ilustrativno. V ospredju je vselej izpoved, bodisi prvoosebna bodisi speljana prek tretjeosebnega pripovedovalca. Včasih se tista o junaku močno preplete z ono o junakinji, lahko bi rekli, da sledimo dogajanju na dveh tirih, na primer v zgodbi Izdajalka in izdajalec. To sta ona in on, zakoličena v izhodiščnem stavku, da si bosta takrat, ko jima bo težko, stala ob strani in hodila po isti poti, a se njegova potrditev razločno zasliši šele proti koncu. Ker najprej morata še marsikaj doživeti. Ona sprva z manjšimi upori, kot je pitje brezkofeinske kave, in nazadnje s priključitvijo demonstracijam, kjer se sooči z možem, ki je na nasprotni strani. On se hote ali nehote okuži z internetnim komentiranjem. A prvi poskus se lahko hitro prelevi v obsedenost:
»In bolj ko je bral komentarje, bolj ko se je muzal ob vzdevkih posameznih komentatorjev, bolj so ga motili domišljavci, ki so se v pismih bralcev v časniku podpisovali z imenom in priimkom. Pa kdo so, da se tako šopirijo s svojim imenom in priimkom? Kar nekaj časa je porabil, da se je domislil vzdevka, pod katerim je objavil svoj prvi komentar. Bil je kratek, a natančen komentar komentarja: Sami prasci! Ja, s komentarjem je bil zadovoljen. Tekst sicer ni bil dolg, vendar se je izrazil, strinjal se je s predhodnikom, ki je napisal, kar je bilo prav. Drugič bo napisal kaj več, morda o mestnih redarjih, morda … Svoj drugi komentar je napisal že hitreje, tretjega se je še komaj zavedal, nato jih ni več štel …«
Bralca pritegne tudi razvejanost pripovednega toka. Ob tem so zgodbe psihološko izrisane, kot se v takih peripetijah spodobi, presenetljivi obrati se lahko zgodijo zaradi misli, naključno izrečene besede, pogovora, spomina, detajla, predvsem pa vzniknejo iz temačnega ozračja, kjer se skrivnosti le postopoma razkrivajo. Nič čudnega, da se kdaj odvijajo tudi v nadrealističnem svetu in domišljijskem razpredanju junakov. Kot v eni sapi tekoče izpisana Zgodbica za lahko noč drsi med budnostjo in sanjami, spomini in igro podob, kjer sanjskost postane resničnejša od realnosti, kajti granitna kocka, ki jo zaluča turist, zadene svoj cilj – njega, ki se ne zbudi. Z izvrstno zgodbo O potovanju s starcem in volkovi Marko Golja sega v pradavnino in ponudi tudi izvirno poimenovanje oseb, kot so Moški z brazgotino, Ženska z dolgimi lasmi, Ženska, ki vrešči, Ženska, ki pljuva, Moški, ki je govoril kot grom, Moški, ki je iztrgal volku srce. Vstopamo v magični svet, živalsko in človeško sta prepletena, kot v primeru moškega, o katerem so – kot piše pisatelj – nekateri govorili, »… da se je v njem naselil duh volka, ki pogreša svoje srce, ki želi teči čez planjave in po gozdovih, ujet v starčevsko telo pa je nemočen, zato divja, nori, grize, in to starca boli. Zato ne vpije samo on, vpijeta oba.«
Bolj futuristično naravnana je sklepna zgodba Apokalipsa 2.4, ki opozarja, da če se oznani konec sveta, bodo ljudje to sprejeli vsak po svoje. Glavnega junaka zapustijo člani družine, nekaj časa si pomaga z natančno določenim jutranjim razporedom, zaplete se s sosedo in doživi srečen konec. Kako drugače. Novo sporočilo, podano v televizijskih novicah v nagovoru papeža, je jasno: sveta še ni konec. Ironija, ne le v tem primeru, kjer je vsekakor utemeljena, je dobrodošla začimba tudi drugje.
Nadrealističen pridih po eni strani in nazorno kruto realnost po drugi kaže zgodba Ne vrag, le sosed bo vojak z opisom dogodkov v Dolnjem Dolu, kjer je rečna pošast ogrizla otroka. Treba je bilo vzpostaviti gardo in oče Jožef Krajnc zabrlizga na lovsko piščal:
»Kot je bilo v Dolnjem Dolu že v navadi, se je pred strašljivim zvokom čez svet kot povodenj razlivala srhljiva tišina: vse se je umirilo, kot bi svet padel v stoletni sen, vse je bilo tiho, da bi se lahko tišine skoraj dotaknil, potem pa je ves ta mir razneslo v nič z nečloveškim zvokom. Koga je Jožef takrat klical, ni nikogar zanimalo, vedeli so, kaj jim je ukazal. V hipu so kot eden švistnili skozi zrak kot kosa, zasekali brez milosti in globoko, prvemu udarcu pa so sledili kriki vznemirjenja. Nosnice trškogardistov so se razširile, zenice so se zožile, pljuča so hlastala za svežim zrakom, ustnice so se stisnile, roke so še močneje zgrabile ročaje motik ter vsega ostalega orodja in brez milosti udrihale po sovražniku.«
Nemara najbolj pretresljiva zgodba, ki govori o očetovi bolečini ob izgubi sina, deluje kot pesem, saj očetovo samoizpraševanje izzveni kot naricanje in zaklinjanje. Ob tem lahko dodamo, da zgodbe odlikuje raznolikost pripovednih postopkov, lahko so celo postavljene v dialogih, kot na primer v Starcih in morju, kjer prijateljska druščina starcev ne izpelje podviga potovanja na morje. Kajti kot se na koncu razodene: »Bili so starci, na obali, brez morja.«
Kljub temu nas knjiga Marka Golje Prepozno, pozneje ne potegne v temačne vode, pisatelj postreže tudi s svetlejšimi toni in s poetičnimi razpleti, na primer v zgodbi Na začetku sta bili besedi, v kateri razmišljujočemu in v drugačnih okoliščinah nadvse klepetavemu filmofilu ob simpatični brucki zmanjka besed. Tista beseda, ki jo ves čas išče, je nemara le beseda v sanjah, ki mu jo zašepeta ljubljena v uho. Predvsem se lahko strinjamo z junakovo razlago, da »obstaja beseda, trenutek, ki vse pojasni, sešije v celoto, postavi v pravi okvir, umesti v univerzum, podčrta …«
Spretno postavljene besede pripeljejo bralca do globljih spoznanj. Le-teh v knjigi Prepozno, pozneje zagotovo ne manjka, kar zgodbam poleg bralskega užitka daje še posebno vrednost.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov