Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Marko Golja: Prepozno, pozneje

07.06.2021

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.

LUD Literatura, 2020

Prvi zgodbi v knjigi pisatelja, prevajalca, urednika, kritika in novinarja Marka Golje Prepozno, pozneje v naslovu vsebujeta besedo potovanje – prva Potovanje s sinom, druga Potovanje s tastarim. Ime pove dovolj, usodnostna sprememba se bo zgodila na poti. Toda tudi v nadaljevanju vsaka od zgodb ponuja svojstven pogled v določene premike, pogosteje seveda notranje kot zunanje, in ti premiki stopnjujejo dogajanje. Zgodbe so tematsko raznolike, nekatere bolj intimistično naravnane, spet druge vpete v neko družbeno dogajanje, občasno s spretnimi zasuki v aktualnost in pretres političnih vprašanj, vendar odgovori nikakor ne delujejo ilustrativno. V ospredju je vselej izpoved, bodisi prvoosebna bodisi speljana prek tretjeosebnega pripovedovalca. Včasih se tista o junaku močno preplete z ono o junakinji, lahko bi rekli, da sledimo dogajanju na dveh tirih, na primer v zgodbi Izdajalka in izdajalec. To sta ona in on, zakoličena v izhodiščnem stavku, da si bosta takrat, ko jima bo težko, stala ob strani in hodila po isti poti, a se njegova potrditev razločno zasliši šele proti koncu. Ker najprej morata še marsikaj doživeti. Ona sprva z manjšimi upori, kot je pitje brezkofeinske kave, in nazadnje s priključitvijo demonstracijam, kjer se sooči z možem, ki je na nasprotni strani. On se hote ali nehote okuži z internetnim komentiranjem. A prvi poskus se lahko hitro prelevi v obsedenost:

»In bolj ko je bral komentarje, bolj ko se je muzal ob vzdevkih posameznih komentatorjev, bolj so ga motili domišljavci, ki so se v pismih bralcev v časniku podpisovali z imenom in priimkom. Pa kdo so, da se tako šopirijo s svojim imenom in priimkom? Kar nekaj časa je porabil, da se je domislil vzdevka, pod katerim je objavil svoj prvi komentar. Bil je kratek, a natančen komentar komentarja: Sami prasci! Ja, s komentarjem je bil zadovoljen. Tekst sicer ni bil dolg, vendar se je izrazil, strinjal se je s predhodnikom, ki je napisal, kar je bilo prav. Drugič bo napisal kaj več, morda o mestnih redarjih, morda … Svoj drugi komentar je napisal že hitreje, tretjega se je še komaj zavedal, nato jih ni več štel …«

Bralca pritegne tudi razvejanost pripovednega toka. Ob tem so zgodbe psihološko izrisane, kot se v takih peripetijah spodobi, presenetljivi obrati se lahko zgodijo zaradi misli, naključno izrečene besede, pogovora, spomina, detajla, predvsem pa vzniknejo iz temačnega ozračja, kjer se skrivnosti le postopoma razkrivajo. Nič čudnega, da se kdaj odvijajo tudi v nadrealističnem svetu in domišljijskem razpredanju junakov. Kot v eni sapi tekoče izpisana Zgodbica za lahko noč drsi med budnostjo in sanjami, spomini in igro podob, kjer sanjskost postane resničnejša od realnosti, kajti granitna kocka, ki jo zaluča turist, zadene svoj cilj – njega, ki se ne zbudi. Z izvrstno zgodbo O potovanju s starcem in volkovi Marko Golja sega v pradavnino in ponudi tudi izvirno poimenovanje oseb, kot so Moški z brazgotino, Ženska z dolgimi lasmi, Ženska, ki vrešči, Ženska, ki pljuva, Moški, ki je govoril kot grom, Moški, ki je iztrgal volku srce. Vstopamo v magični svet, živalsko in človeško sta prepletena, kot v primeru moškega, o katerem so – kot piše pisatelj – nekateri govorili, »… da se je v njem naselil duh volka, ki pogreša svoje srce, ki želi teči čez planjave in po gozdovih, ujet v starčevsko telo pa je nemočen, zato divja, nori, grize, in to starca boli. Zato ne vpije samo on, vpijeta oba.«

Bolj futuristično naravnana je sklepna zgodba Apokalipsa 2.4, ki opozarja, da če se oznani konec sveta, bodo ljudje to sprejeli vsak po svoje. Glavnega junaka zapustijo člani družine, nekaj časa si pomaga z natančno določenim jutranjim razporedom, zaplete se s sosedo in doživi srečen konec. Kako drugače. Novo sporočilo, podano v televizijskih novicah v nagovoru papeža, je jasno: sveta še ni konec. Ironija, ne le v tem primeru, kjer je vsekakor utemeljena, je dobrodošla začimba tudi drugje.

Nadrealističen pridih po eni strani in nazorno kruto realnost po drugi kaže zgodba Ne vrag, le sosed bo vojak z opisom dogodkov v Dolnjem Dolu, kjer je rečna pošast ogrizla otroka. Treba je bilo vzpostaviti gardo in oče Jožef Krajnc zabrlizga na lovsko piščal:

»Kot je bilo v Dolnjem Dolu že v navadi, se je pred strašljivim zvokom čez svet kot povodenj razlivala srhljiva tišina: vse se je umirilo, kot bi svet padel v stoletni sen, vse je bilo tiho, da bi se lahko tišine skoraj dotaknil, potem pa je ves ta mir razneslo v nič z nečloveškim zvokom. Koga je Jožef takrat klical, ni nikogar zanimalo, vedeli so, kaj jim je ukazal. V hipu so kot eden švistnili skozi zrak kot kosa, zasekali brez milosti in globoko, prvemu udarcu pa so sledili kriki vznemirjenja. Nosnice trškogardistov so se razširile, zenice so se zožile, pljuča so hlastala za svežim zrakom, ustnice so se stisnile, roke so še močneje zgrabile ročaje motik ter vsega ostalega orodja in brez milosti udrihale po sovražniku.«

 Nemara najbolj pretresljiva zgodba, ki govori o očetovi bolečini ob izgubi sina, deluje kot pesem, saj očetovo samoizpraševanje izzveni kot naricanje in zaklinjanje. Ob tem lahko dodamo, da zgodbe odlikuje raznolikost pripovednih postopkov, lahko so celo postavljene v dialogih, kot na primer v Starcih in morju, kjer prijateljska druščina starcev ne izpelje podviga potovanja na morje. Kajti kot se na koncu razodene: »Bili so starci, na obali, brez morja.«

Kljub temu nas knjiga Marka Golje Prepozno, pozneje ne potegne v temačne vode, pisatelj postreže tudi s svetlejšimi toni in s poetičnimi razpleti, na primer v zgodbi Na začetku sta bili besedi, v kateri razmišljujočemu in v drugačnih okoliščinah nadvse klepetavemu filmofilu ob simpatični brucki zmanjka besed. Tista beseda, ki jo ves čas išče, je nemara le beseda v sanjah, ki mu jo zašepeta ljubljena v uho. Predvsem se lahko strinjamo z junakovo razlago, da »obstaja beseda, trenutek, ki vse pojasni, sešije v celoto, postavi v pravi okvir, umesti v univerzum, podčrta …«

Spretno postavljene besede pripeljejo bralca do globljih spoznanj. Le-teh v knjigi Prepozno, pozneje zagotovo ne manjka, kar zgodbam poleg bralskega užitka daje še posebno vrednost.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Marko Golja: Prepozno, pozneje

07.06.2021

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.

LUD Literatura, 2020

Prvi zgodbi v knjigi pisatelja, prevajalca, urednika, kritika in novinarja Marka Golje Prepozno, pozneje v naslovu vsebujeta besedo potovanje – prva Potovanje s sinom, druga Potovanje s tastarim. Ime pove dovolj, usodnostna sprememba se bo zgodila na poti. Toda tudi v nadaljevanju vsaka od zgodb ponuja svojstven pogled v določene premike, pogosteje seveda notranje kot zunanje, in ti premiki stopnjujejo dogajanje. Zgodbe so tematsko raznolike, nekatere bolj intimistično naravnane, spet druge vpete v neko družbeno dogajanje, občasno s spretnimi zasuki v aktualnost in pretres političnih vprašanj, vendar odgovori nikakor ne delujejo ilustrativno. V ospredju je vselej izpoved, bodisi prvoosebna bodisi speljana prek tretjeosebnega pripovedovalca. Včasih se tista o junaku močno preplete z ono o junakinji, lahko bi rekli, da sledimo dogajanju na dveh tirih, na primer v zgodbi Izdajalka in izdajalec. To sta ona in on, zakoličena v izhodiščnem stavku, da si bosta takrat, ko jima bo težko, stala ob strani in hodila po isti poti, a se njegova potrditev razločno zasliši šele proti koncu. Ker najprej morata še marsikaj doživeti. Ona sprva z manjšimi upori, kot je pitje brezkofeinske kave, in nazadnje s priključitvijo demonstracijam, kjer se sooči z možem, ki je na nasprotni strani. On se hote ali nehote okuži z internetnim komentiranjem. A prvi poskus se lahko hitro prelevi v obsedenost:

»In bolj ko je bral komentarje, bolj ko se je muzal ob vzdevkih posameznih komentatorjev, bolj so ga motili domišljavci, ki so se v pismih bralcev v časniku podpisovali z imenom in priimkom. Pa kdo so, da se tako šopirijo s svojim imenom in priimkom? Kar nekaj časa je porabil, da se je domislil vzdevka, pod katerim je objavil svoj prvi komentar. Bil je kratek, a natančen komentar komentarja: Sami prasci! Ja, s komentarjem je bil zadovoljen. Tekst sicer ni bil dolg, vendar se je izrazil, strinjal se je s predhodnikom, ki je napisal, kar je bilo prav. Drugič bo napisal kaj več, morda o mestnih redarjih, morda … Svoj drugi komentar je napisal že hitreje, tretjega se je še komaj zavedal, nato jih ni več štel …«

Bralca pritegne tudi razvejanost pripovednega toka. Ob tem so zgodbe psihološko izrisane, kot se v takih peripetijah spodobi, presenetljivi obrati se lahko zgodijo zaradi misli, naključno izrečene besede, pogovora, spomina, detajla, predvsem pa vzniknejo iz temačnega ozračja, kjer se skrivnosti le postopoma razkrivajo. Nič čudnega, da se kdaj odvijajo tudi v nadrealističnem svetu in domišljijskem razpredanju junakov. Kot v eni sapi tekoče izpisana Zgodbica za lahko noč drsi med budnostjo in sanjami, spomini in igro podob, kjer sanjskost postane resničnejša od realnosti, kajti granitna kocka, ki jo zaluča turist, zadene svoj cilj – njega, ki se ne zbudi. Z izvrstno zgodbo O potovanju s starcem in volkovi Marko Golja sega v pradavnino in ponudi tudi izvirno poimenovanje oseb, kot so Moški z brazgotino, Ženska z dolgimi lasmi, Ženska, ki vrešči, Ženska, ki pljuva, Moški, ki je govoril kot grom, Moški, ki je iztrgal volku srce. Vstopamo v magični svet, živalsko in človeško sta prepletena, kot v primeru moškega, o katerem so – kot piše pisatelj – nekateri govorili, »… da se je v njem naselil duh volka, ki pogreša svoje srce, ki želi teči čez planjave in po gozdovih, ujet v starčevsko telo pa je nemočen, zato divja, nori, grize, in to starca boli. Zato ne vpije samo on, vpijeta oba.«

Bolj futuristično naravnana je sklepna zgodba Apokalipsa 2.4, ki opozarja, da če se oznani konec sveta, bodo ljudje to sprejeli vsak po svoje. Glavnega junaka zapustijo člani družine, nekaj časa si pomaga z natančno določenim jutranjim razporedom, zaplete se s sosedo in doživi srečen konec. Kako drugače. Novo sporočilo, podano v televizijskih novicah v nagovoru papeža, je jasno: sveta še ni konec. Ironija, ne le v tem primeru, kjer je vsekakor utemeljena, je dobrodošla začimba tudi drugje.

Nadrealističen pridih po eni strani in nazorno kruto realnost po drugi kaže zgodba Ne vrag, le sosed bo vojak z opisom dogodkov v Dolnjem Dolu, kjer je rečna pošast ogrizla otroka. Treba je bilo vzpostaviti gardo in oče Jožef Krajnc zabrlizga na lovsko piščal:

»Kot je bilo v Dolnjem Dolu že v navadi, se je pred strašljivim zvokom čez svet kot povodenj razlivala srhljiva tišina: vse se je umirilo, kot bi svet padel v stoletni sen, vse je bilo tiho, da bi se lahko tišine skoraj dotaknil, potem pa je ves ta mir razneslo v nič z nečloveškim zvokom. Koga je Jožef takrat klical, ni nikogar zanimalo, vedeli so, kaj jim je ukazal. V hipu so kot eden švistnili skozi zrak kot kosa, zasekali brez milosti in globoko, prvemu udarcu pa so sledili kriki vznemirjenja. Nosnice trškogardistov so se razširile, zenice so se zožile, pljuča so hlastala za svežim zrakom, ustnice so se stisnile, roke so še močneje zgrabile ročaje motik ter vsega ostalega orodja in brez milosti udrihale po sovražniku.«

 Nemara najbolj pretresljiva zgodba, ki govori o očetovi bolečini ob izgubi sina, deluje kot pesem, saj očetovo samoizpraševanje izzveni kot naricanje in zaklinjanje. Ob tem lahko dodamo, da zgodbe odlikuje raznolikost pripovednih postopkov, lahko so celo postavljene v dialogih, kot na primer v Starcih in morju, kjer prijateljska druščina starcev ne izpelje podviga potovanja na morje. Kajti kot se na koncu razodene: »Bili so starci, na obali, brez morja.«

Kljub temu nas knjiga Marka Golje Prepozno, pozneje ne potegne v temačne vode, pisatelj postreže tudi s svetlejšimi toni in s poetičnimi razpleti, na primer v zgodbi Na začetku sta bili besedi, v kateri razmišljujočemu in v drugačnih okoliščinah nadvse klepetavemu filmofilu ob simpatični brucki zmanjka besed. Tista beseda, ki jo ves čas išče, je nemara le beseda v sanjah, ki mu jo zašepeta ljubljena v uho. Predvsem se lahko strinjamo z junakovo razlago, da »obstaja beseda, trenutek, ki vse pojasni, sešije v celoto, postavi v pravi okvir, umesti v univerzum, podčrta …«

Spretno postavljene besede pripeljejo bralca do globljih spoznanj. Le-teh v knjigi Prepozno, pozneje zagotovo ne manjka, kar zgodbam poleg bralskega užitka daje še posebno vrednost.


18.02.2019

Andrej Arko: Odkrušek

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Alenka Resman Langus.


18.02.2019

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


11.02.2019

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Joan Didion: Leto čudodelnih misli

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci

Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar Bere Jure Franko.


04.02.2019

Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


04.02.2019

Péter Nádas: Vzporedne zgodbe

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


04.02.2019

Darka Zvonar Predan: Boris Pahor - najini pogovori

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


04.02.2019

Mirana Likar: Bibavica

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


13.01.2019

Jana Menger & Rok Vevar: MERILCI BREMEN

Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.


28.01.2019

Radoslav Parušev: Od znotraj

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


28.01.2019

Zdeňka Kalnicka: Prevpraševanja o filozofiji z vidika spola

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.


28.01.2019

Sandra Cisneros: Hiša v Ulici Mango

Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


28.01.2019

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


14.12.2018

SNG Nova Gorica - Shakespeare: Macbeth

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Ivo Svetina: V imenu matere

Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Čehov: Ivanov

Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.


21.01.2019

Kramberger, Jelenko, Steinbeck, Jovanović

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.


21.01.2019

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


Stran 90 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov