Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
V romanu Jaka in Vane Jani Virk na več kot 300 straneh opisuje dogodivščine dveh prijateljev, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja služita vojaški rok, preganjata dekleta in se spopadata z raznimi popotniškimi izzivi, med katerimi izstopa obisk Španije. Več kot očitno je, da se je pisatelj, ki se je v življenju med drugim preizkusil tudi kot trener smučanja, novinar, avtor dokumentarnih filmov, urednik literarnih revij in igranega programa na Televiziji Slovenija, pri pisanju zabaval, saj je pripoved tekoča in duhovita. Prav gotovo bi bila lahko dobra podlaga za filmski scenarij, saj si bralec lahko zelo natančno vizualizira dogajanje na različnih prizoriščih nekdanje Jugoslavije, od vojaške rutine v vojašnici v Bovcu in Kosovski Mitrovici do pijanskih odisejad po Evropi, na katerih se protagonista podita za dekleti, neuporabnimi starinami in bizarnimi slikami španskega slikarja Goye. Pri tem Virk domiselno in povsem neobremenjeno oplazi tudi tedanje geopolitično dogajanje v Evropi, ki se je delila na komunistični in kapitalistični blok, na vojake in hipije ter na ideološke “vernike” in nekonformistične “rockerje”:
“Poljski papež je sporočal, da sta na eni strani srce in duša, na drugi pa tanki, bombe in bajoneti; pogledal sem Mita in pomisli, da je po svoje precej bolj rokersko biti vernik Cerkve, ki jo vodi takšen papež, kot vernik komunističnih partij, ki jih vodijo porejeni, brezdušni ali topoumni birokrati, od Brežnjeva, Honeckerja, Todora Živkova, Ceausescuja, Enverja Hoxhe do jugoslovanskih funkcionarjev.”
Brezskrbno mladost devetnajstletnih protagonistov tako že v uvodu romana prekine upor Albancev na Kosovu, kamor napotijo vojake z vseh koncev Jugoslavije, da bi vsaj navidezno vzdrževali kohezivnost, bratstvo in komunistično pripadnost skupni državi, čeprav se že znotraj vojašnice pojavljajo razdori in samomori. Tudi Vane, Jakov najboljši prijatelj, ki piše poezijo in niha med psihičnimi skrajnostmi, vidi v poskusu samomora priložnost za skrajšanje vojaškega roka. Jaka se po drugi strani zateka v domišljijski svet, ki ga tu in tam prekine zavedanje minljivosti:
“Zlahka sem si predstavljal, kako se bom v uniformi zleknil na travnik in se nabodel na kakšno golenico iz prve svetovne vojne ali stopil naravnost na granato in še en nepomemben vojak bo izginil v prebavnem traktu zgodovine, kot plankton na dnevnem meniju kita, blodečega po oceanu.”
Po mučnem služenju vojaškega roka se Jaka in Vane predata bohemskemu pohajkovanju, pisanju poezije in slikarstvu. Medtem ko se Jaka zverzira v pisanju likovnih recenzij, se Vane začne ukvarjati z restavratorstvom in raziskovanjem zgodovinskega ozadja slik, med katerimi prevladuje Goyeva grafika s štirimi vojaki, ki skopijo na glavo obrnjenega moškega. Na koncu romana Jaka in Vane se glavna junaka odpravita v Španijo z namenom, da kupita to famozno sliko, ki na nek način simbolizira njuno kastrirano življenje in dosežeta svojevrstno iniciacijo v odraslo dobo. Roman se konča, ko protagonista pri 24-letih zaživita vsak po svoje – Jaka se po opravljeni diplomi znajde v dilemi, ali naj odide k teti v Ameriko ali k dekletu v Nemčijo, Vane pa kupi kmetijo in nato na njej z dekletom gojita zelišča in pričakujeta rojstvo otroka.
Roman Janija Virka Jaka in Vane je odslikava časa, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati postmodernizem na čelu s Tomažem Šalamunom in Danetom Zajcem, v evropski kinematografiji pa je bilo čutiti vpliv nemških režiserjev Wima Wendersa in Reinerja Wernerja Fassbinderja. Nad knjigo nenehno sloni prisotnost oz. slutnja samomora, ki se nekje na sredini knjige tudi manifestira, ko to protagonista najmanj pričakujeta. Kljub temu pa je pred bralcem nadvse zabavno čtivo, ki ga vsaj za nekaj časa povrne v leta, ko smo se lahko povsem neovirano gibali po svetu in se družili brez kakršnih koli pomislekov na račun ogrožanja medsebojnih odnosov in zdravja. Roman Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih nam je lahko tudi opomin, kako redka in dragocena so dandanes prijateljstva, zlasti tista, ki nas vodijo čez čustvene skrajnosti in družbene izzive, s katerimi pridobimo zrelost in intelektualno “širino”.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
V romanu Jaka in Vane Jani Virk na več kot 300 straneh opisuje dogodivščine dveh prijateljev, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja služita vojaški rok, preganjata dekleta in se spopadata z raznimi popotniškimi izzivi, med katerimi izstopa obisk Španije. Več kot očitno je, da se je pisatelj, ki se je v življenju med drugim preizkusil tudi kot trener smučanja, novinar, avtor dokumentarnih filmov, urednik literarnih revij in igranega programa na Televiziji Slovenija, pri pisanju zabaval, saj je pripoved tekoča in duhovita. Prav gotovo bi bila lahko dobra podlaga za filmski scenarij, saj si bralec lahko zelo natančno vizualizira dogajanje na različnih prizoriščih nekdanje Jugoslavije, od vojaške rutine v vojašnici v Bovcu in Kosovski Mitrovici do pijanskih odisejad po Evropi, na katerih se protagonista podita za dekleti, neuporabnimi starinami in bizarnimi slikami španskega slikarja Goye. Pri tem Virk domiselno in povsem neobremenjeno oplazi tudi tedanje geopolitično dogajanje v Evropi, ki se je delila na komunistični in kapitalistični blok, na vojake in hipije ter na ideološke “vernike” in nekonformistične “rockerje”:
“Poljski papež je sporočal, da sta na eni strani srce in duša, na drugi pa tanki, bombe in bajoneti; pogledal sem Mita in pomisli, da je po svoje precej bolj rokersko biti vernik Cerkve, ki jo vodi takšen papež, kot vernik komunističnih partij, ki jih vodijo porejeni, brezdušni ali topoumni birokrati, od Brežnjeva, Honeckerja, Todora Živkova, Ceausescuja, Enverja Hoxhe do jugoslovanskih funkcionarjev.”
Brezskrbno mladost devetnajstletnih protagonistov tako že v uvodu romana prekine upor Albancev na Kosovu, kamor napotijo vojake z vseh koncev Jugoslavije, da bi vsaj navidezno vzdrževali kohezivnost, bratstvo in komunistično pripadnost skupni državi, čeprav se že znotraj vojašnice pojavljajo razdori in samomori. Tudi Vane, Jakov najboljši prijatelj, ki piše poezijo in niha med psihičnimi skrajnostmi, vidi v poskusu samomora priložnost za skrajšanje vojaškega roka. Jaka se po drugi strani zateka v domišljijski svet, ki ga tu in tam prekine zavedanje minljivosti:
“Zlahka sem si predstavljal, kako se bom v uniformi zleknil na travnik in se nabodel na kakšno golenico iz prve svetovne vojne ali stopil naravnost na granato in še en nepomemben vojak bo izginil v prebavnem traktu zgodovine, kot plankton na dnevnem meniju kita, blodečega po oceanu.”
Po mučnem služenju vojaškega roka se Jaka in Vane predata bohemskemu pohajkovanju, pisanju poezije in slikarstvu. Medtem ko se Jaka zverzira v pisanju likovnih recenzij, se Vane začne ukvarjati z restavratorstvom in raziskovanjem zgodovinskega ozadja slik, med katerimi prevladuje Goyeva grafika s štirimi vojaki, ki skopijo na glavo obrnjenega moškega. Na koncu romana Jaka in Vane se glavna junaka odpravita v Španijo z namenom, da kupita to famozno sliko, ki na nek način simbolizira njuno kastrirano življenje in dosežeta svojevrstno iniciacijo v odraslo dobo. Roman se konča, ko protagonista pri 24-letih zaživita vsak po svoje – Jaka se po opravljeni diplomi znajde v dilemi, ali naj odide k teti v Ameriko ali k dekletu v Nemčijo, Vane pa kupi kmetijo in nato na njej z dekletom gojita zelišča in pričakujeta rojstvo otroka.
Roman Janija Virka Jaka in Vane je odslikava časa, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati postmodernizem na čelu s Tomažem Šalamunom in Danetom Zajcem, v evropski kinematografiji pa je bilo čutiti vpliv nemških režiserjev Wima Wendersa in Reinerja Wernerja Fassbinderja. Nad knjigo nenehno sloni prisotnost oz. slutnja samomora, ki se nekje na sredini knjige tudi manifestira, ko to protagonista najmanj pričakujeta. Kljub temu pa je pred bralcem nadvse zabavno čtivo, ki ga vsaj za nekaj časa povrne v leta, ko smo se lahko povsem neovirano gibali po svetu in se družili brez kakršnih koli pomislekov na račun ogrožanja medsebojnih odnosov in zdravja. Roman Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih nam je lahko tudi opomin, kako redka in dragocena so dandanes prijateljstva, zlasti tista, ki nas vodijo čez čustvene skrajnosti in družbene izzive, s katerimi pridobimo zrelost in intelektualno “širino”.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov