Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere: Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Kaj pomislite, ko slišite ime Etgar Keret? Če ste brali kratke zgodbe v njegovi zbirki Še zadnja zgodba in konec, morda pomislite na imanentno humornost njegovega zgodbarskega sveta? Če boste kaj podobnega pričakovali od zgodb v zbirki Polêti že!, se boste verjetno ušteli. Dobro, Keret je še vedno mojster kratke zgodbe, ki se tika tudi s humorjem, toda – to povem takoj – močnejša kot humor je neka druga taktika, morda celo strategija. Tudi ta zbirka je napisana kot niz enkratnih zgodb, težko ponovljivih, neponovljenih mikrouniverzumov. Toda to je preohlapna oznaka; edini način, da pojasnim, kaj je tako posebnega v tej Keretovi zbirki, je, da nekoliko podrobneje analiziram dve, tri njegove zgodbe. Vsebujejo namreč neko nejasno jedro, ko kot bralec sicer veš, kaj je prav in kaj narobe, a vendar nekako razumeš obe strani. Mimogrede, si predstavljate slovenskega pisatelja ali pisateljico, ki bi znal oziroma znala tako pisati o drugi svetovni vojni, o okupaciji, kolaboraciji, uporu, revoluciji, protirevoluciji, povojnih usmrtitvah ali pa o izbrisu 25671 ljudi? Keretu v neki zgodbi to uspe, namreč, da napiše zgodbo o razmerju med Judi in Palestinci, med žrtvijo holokavsta in žrtvijo sodobnosti, med predstavnikom izvoljenega ljudstva in odvečnim, potrošnim, kratkoročno koristnim drugim, ob tem pa omeni holokavst kot dogodek, ki je sicer na začetku, toda hkrati kot dogodek, ki spodbudi problematično, neetično dejanje. Skratka, Keret gre tja, kamor kak drug pisatelj – preudaren, kompromisarski in preračunljiv – ne bi šel nikoli. Zastavki v njegovih zgodbah so visoki, vrtoglavo visoki, Keret pa bralca pelje na rob prepada z osupljivo lahkoto in neposrednostjo. Ob tem pa seveda niti za trenutek ne pozabi, da bo ustrezno trpel samo tisti bralec (ali bralka), ki mu oziroma ji ne bo vseeno za usodo literarnega lika. V naslovni zgodbi Polêti že! tako na prvi pogled trpita vsaj dva, oče, ki poskuša preprečiti, da bi potencialni samomorilec napravil samomor pred sinovimi očmi, in seveda potencialni samomorilec v svoji intimni in domnevno nerešljivi stiski. Ste opazili, da sem izpustil sina? Keret ni tako grob, sinu privošči nekaj replik, skratka, pripravlja teren za sklepni preobrat, celo dva. In tisto, kar je videti kot hollywoodska drama tipa 'bo skočil?' – 'ne bo skočil?' se razplete v presenetljiv konec, obremenjen s precej žalosti in vendar ne. Keret tako mojster sklepne sprevrnitve, in to tako, da prav neverjetno, lahko že tudi mučno pripoved zašpili še v bolj presenetljivo smer. V zgodbi Jutranja blagajna zgubarski oče naredi vse, da bi ustregel sinu. Kako stopnjevati vse, kako nadaljevati očetovo absolutno nesprejemljivo obnašanje, s katerim naj bi na neustrezen način rešil sinov rojstni dan? Keretu to z lahkoto uspeva, nato pa sledi coup de grâce z milostjo ali brez. V antološki zgodbi Tabula rasa tako pripovedovalec v kratkih poglavjih slika nekoga z začetnico A. Iz vrstice v vrstico je o njem znano več, toda kolikor več je znano o njem, manj je tabula rasa rasa, bolj postaja nekdo (ali nekaj). Še zlasti, ko bralka in bralec spremljata njegova emancipacijska prizadevanja, da bi nekako zaživel svoje življenje v instituciji, sirotišnici, ki jo upravlja dominantni predstojnik. Na čigavi strani pa bosta bralka in bralec, če ne na strani sirote, obolele za redko in strašljivo boleznijo, zaradi katere bo umrla pred desetim letom? In potem poskuša A. vzeti usodo v svoje roke, biti nekdo, živeti svoje življenje, da bi treščil ob pripovedovalca Keretovega kova. Pisatelj zanesljivo pozna, na primer, roman Dečki iz Brazilije, ve, da je Ira Levin zastavil težko etično dilemo, da jo je tudi rešil in sporočil skrajnežem, da cilj ne upravičuje nedolžnih žrtev, kaj šele otrok, toda to ga ni ustavilo, da ne bi šel na podoben teren, na minsko polje etične odločitve, na katerem se lahko zmoti tudi žrtev holokavsta. Etgar Keret je tako presneto izzivalen pisatelj, ki v najboljših zgodbah potisne oziroma postavi beročo osebo tja, kjer niti v sanjah ne pričakuje, da bo končala, v svet moraste izmišljije, konstrukcije, sprevrnitve, zaobrnitve, srečnega konca. Je kaj hujšega kot srečni konec pri Keretu? Ko žrtev prestopi mejo, ki je ne bi smela prestopiti? Ko jo bralec lahko razume, hkrati pa ve, da je starozavezno maščevanje oko za oko usodna napaka in pogubitev duše? In tako naprej, brez konca. Seveda pisatelj zgodbe Tabula rasa ni napisal ob nedavnem raketiranju Gaze, ne, snovi za svojo parabolo je imel že leta in desetletja na voljo dovolj, žal.
Če bi na Slovenskem podeljevali nagrado za najboljše prevedeno leposlovno delo, bi bil Etgar Keret z zbirko Polêti že! zagotovo v ožjem izboru.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere: Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Kaj pomislite, ko slišite ime Etgar Keret? Če ste brali kratke zgodbe v njegovi zbirki Še zadnja zgodba in konec, morda pomislite na imanentno humornost njegovega zgodbarskega sveta? Če boste kaj podobnega pričakovali od zgodb v zbirki Polêti že!, se boste verjetno ušteli. Dobro, Keret je še vedno mojster kratke zgodbe, ki se tika tudi s humorjem, toda – to povem takoj – močnejša kot humor je neka druga taktika, morda celo strategija. Tudi ta zbirka je napisana kot niz enkratnih zgodb, težko ponovljivih, neponovljenih mikrouniverzumov. Toda to je preohlapna oznaka; edini način, da pojasnim, kaj je tako posebnega v tej Keretovi zbirki, je, da nekoliko podrobneje analiziram dve, tri njegove zgodbe. Vsebujejo namreč neko nejasno jedro, ko kot bralec sicer veš, kaj je prav in kaj narobe, a vendar nekako razumeš obe strani. Mimogrede, si predstavljate slovenskega pisatelja ali pisateljico, ki bi znal oziroma znala tako pisati o drugi svetovni vojni, o okupaciji, kolaboraciji, uporu, revoluciji, protirevoluciji, povojnih usmrtitvah ali pa o izbrisu 25671 ljudi? Keretu v neki zgodbi to uspe, namreč, da napiše zgodbo o razmerju med Judi in Palestinci, med žrtvijo holokavsta in žrtvijo sodobnosti, med predstavnikom izvoljenega ljudstva in odvečnim, potrošnim, kratkoročno koristnim drugim, ob tem pa omeni holokavst kot dogodek, ki je sicer na začetku, toda hkrati kot dogodek, ki spodbudi problematično, neetično dejanje. Skratka, Keret gre tja, kamor kak drug pisatelj – preudaren, kompromisarski in preračunljiv – ne bi šel nikoli. Zastavki v njegovih zgodbah so visoki, vrtoglavo visoki, Keret pa bralca pelje na rob prepada z osupljivo lahkoto in neposrednostjo. Ob tem pa seveda niti za trenutek ne pozabi, da bo ustrezno trpel samo tisti bralec (ali bralka), ki mu oziroma ji ne bo vseeno za usodo literarnega lika. V naslovni zgodbi Polêti že! tako na prvi pogled trpita vsaj dva, oče, ki poskuša preprečiti, da bi potencialni samomorilec napravil samomor pred sinovimi očmi, in seveda potencialni samomorilec v svoji intimni in domnevno nerešljivi stiski. Ste opazili, da sem izpustil sina? Keret ni tako grob, sinu privošči nekaj replik, skratka, pripravlja teren za sklepni preobrat, celo dva. In tisto, kar je videti kot hollywoodska drama tipa 'bo skočil?' – 'ne bo skočil?' se razplete v presenetljiv konec, obremenjen s precej žalosti in vendar ne. Keret tako mojster sklepne sprevrnitve, in to tako, da prav neverjetno, lahko že tudi mučno pripoved zašpili še v bolj presenetljivo smer. V zgodbi Jutranja blagajna zgubarski oče naredi vse, da bi ustregel sinu. Kako stopnjevati vse, kako nadaljevati očetovo absolutno nesprejemljivo obnašanje, s katerim naj bi na neustrezen način rešil sinov rojstni dan? Keretu to z lahkoto uspeva, nato pa sledi coup de grâce z milostjo ali brez. V antološki zgodbi Tabula rasa tako pripovedovalec v kratkih poglavjih slika nekoga z začetnico A. Iz vrstice v vrstico je o njem znano več, toda kolikor več je znano o njem, manj je tabula rasa rasa, bolj postaja nekdo (ali nekaj). Še zlasti, ko bralka in bralec spremljata njegova emancipacijska prizadevanja, da bi nekako zaživel svoje življenje v instituciji, sirotišnici, ki jo upravlja dominantni predstojnik. Na čigavi strani pa bosta bralka in bralec, če ne na strani sirote, obolele za redko in strašljivo boleznijo, zaradi katere bo umrla pred desetim letom? In potem poskuša A. vzeti usodo v svoje roke, biti nekdo, živeti svoje življenje, da bi treščil ob pripovedovalca Keretovega kova. Pisatelj zanesljivo pozna, na primer, roman Dečki iz Brazilije, ve, da je Ira Levin zastavil težko etično dilemo, da jo je tudi rešil in sporočil skrajnežem, da cilj ne upravičuje nedolžnih žrtev, kaj šele otrok, toda to ga ni ustavilo, da ne bi šel na podoben teren, na minsko polje etične odločitve, na katerem se lahko zmoti tudi žrtev holokavsta. Etgar Keret je tako presneto izzivalen pisatelj, ki v najboljših zgodbah potisne oziroma postavi beročo osebo tja, kjer niti v sanjah ne pričakuje, da bo končala, v svet moraste izmišljije, konstrukcije, sprevrnitve, zaobrnitve, srečnega konca. Je kaj hujšega kot srečni konec pri Keretu? Ko žrtev prestopi mejo, ki je ne bi smela prestopiti? Ko jo bralec lahko razume, hkrati pa ve, da je starozavezno maščevanje oko za oko usodna napaka in pogubitev duše? In tako naprej, brez konca. Seveda pisatelj zgodbe Tabula rasa ni napisal ob nedavnem raketiranju Gaze, ne, snovi za svojo parabolo je imel že leta in desetletja na voljo dovolj, žal.
Če bi na Slovenskem podeljevali nagrado za najboljše prevedeno leposlovno delo, bi bil Etgar Keret z zbirko Polêti že! zagotovo v ožjem izboru.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov