Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko

Ljubljana : Beletrina, 2021

Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.

In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.

Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.

To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …

Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.

Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.

Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.

Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.

Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.