Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2021
Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.
In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.
Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.
To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …
Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.
Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.
Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.
Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.
Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2021
Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.
In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.
Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.
To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …
Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.
Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.
Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.
Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.
Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov