Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2020
Kratka je naša obala in le majhen odstotek prebivalcev našega etničnega prostora je neposredno povezan z morjem. Torej je tudi kult pomorstva nerazvit in z njim navdahnjena literarna dela so redka. Najbolje je to tematiko obdelal prebivalec iz notranjosti dežele Edo Torkar z romanom Vzhodna linija in s prozno zbirko Sol življenja.
In kako je v prvencu Norci pomorci opravil nekdanji pomorščak Goroslav Vukšić – Gogo? Naslov vsekakor zavaja, to ni hudomušna zabava, to niso lahkotne anekdote brez nevarnosti in brez posledic, tu ni romantike in zbledelih stereotipov – je igra z ekscesom, in to tragična, smrtna. Je pretiravanje, brez dvoma načrtno, z zgodbarsko linijo dramatičnih, domala spektakularnih skrajnosti. Tihotapstvo, alkohol in droge, ubijanje in umiranje, celo kazensko taborišče; na obrobju ženske, v ospredju prijateljstvo tako v dobrem kot v hudem in za vse življenje. In, seveda, ladje, plovba, sobivanje grobih moških, pristanišča z obsežno paleto lumpenproletarskih presežkov. S temi poudarki se zlivata Vukšićev slog in jezik, grob in oster, a iznajdljiv in dodelan. Enako značilna je avtorjeva izzivalna, nedvomno namenska nekorektnost, kakor to besedo razumemo v poplavi mehkužnega dopuščanja v agitaciji sodobnih populistov. Ko literarno besedilo govori o odklanjanju – kar je mila beseda – na primer priseljencev in homoseksualcev, s tem ne zagovarja ksenofobije in homofobije, temveč brez dvoličnosti priznava, da imamo predsodke in da jih ne odpravi sluzasto politično leporečenje. Prejkone najboljša lastnost tega romana je, da so pomorsko življenje, plovba in elementarnost morja opisani sočno, prepričljivo, očiščeno in oplemeniteno z osebno izkušnjo, v maniri mestoma dramatične poetičnosti in barvito, kar bi bilo vredno in nepretirano primerjati z nesmrtno klasiko Josepha Conrada ali Edgarja Allana Poeja. Zato pa ostaja manj živosti za glavne like romana, za dva prijateljska para dveh generacij. Za dva starca, v določenih stanjih vzornika, in za dva dečka, ki tako rekoč pomlajujeta pustolovsko žilo, siljenje v nevarnost in nasilje, načrtno omamljanje in – predvsem to! – nepopravljivo odtujenost od kopenskega okolja, prostorskega mirovanja in tako imenovanega normalnega življenja. Govori surova moškost, posejana z moškimi simboli: pest, nož, brazgotine, prestopek, izzivanje konkretne nevarnosti, surovo govorjenje, v drogah izrojeni individualizem. Torej ni prav nič presenetljivo, da besedilo prežarja temačen duh, pač tragičen, in da vsi štirje osrednji liki ne preživijo: starca se odrešita s samomorom, tako imenovana dečka – imena v romanu so redka – pa zaključita z nasilno smrtjo. Naslovni Norci torej niso norčki, zabavljači, nenevarni posebneži, temveč individualisti s psihopatskimi potezami, ki udejanjajo večinoma nesprejemljive vrednote. Osamljeni, zagrenjeni, uničeni.
Vukšićev roman Norci pomorci je s slikovitim in sočnim, prepričljivim naturalizmom in z avtentičnostjo prežeta pripoved o zelo posebnem sloju ljudi, ki so jih že stari Grki imenovali ne žive in ne mrtve, je pa zato zamaknjen v skrajnosti, ki bi jih prej pričakovali v filmskem scenariju plehkejše sorte ali celo v mačističnih litanijah Karla Maya. Škoda. In še: je današnji čas res takšen, da nas iztrezni ali iztiri samo še šok, in da potrebujemo junake, ki predvsem uničujejo – sploh sebe? Rečeno brez vsakršnega nagiba k moraliziranju.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2020
Kratka je naša obala in le majhen odstotek prebivalcev našega etničnega prostora je neposredno povezan z morjem. Torej je tudi kult pomorstva nerazvit in z njim navdahnjena literarna dela so redka. Najbolje je to tematiko obdelal prebivalec iz notranjosti dežele Edo Torkar z romanom Vzhodna linija in s prozno zbirko Sol življenja.
In kako je v prvencu Norci pomorci opravil nekdanji pomorščak Goroslav Vukšić – Gogo? Naslov vsekakor zavaja, to ni hudomušna zabava, to niso lahkotne anekdote brez nevarnosti in brez posledic, tu ni romantike in zbledelih stereotipov – je igra z ekscesom, in to tragična, smrtna. Je pretiravanje, brez dvoma načrtno, z zgodbarsko linijo dramatičnih, domala spektakularnih skrajnosti. Tihotapstvo, alkohol in droge, ubijanje in umiranje, celo kazensko taborišče; na obrobju ženske, v ospredju prijateljstvo tako v dobrem kot v hudem in za vse življenje. In, seveda, ladje, plovba, sobivanje grobih moških, pristanišča z obsežno paleto lumpenproletarskih presežkov. S temi poudarki se zlivata Vukšićev slog in jezik, grob in oster, a iznajdljiv in dodelan. Enako značilna je avtorjeva izzivalna, nedvomno namenska nekorektnost, kakor to besedo razumemo v poplavi mehkužnega dopuščanja v agitaciji sodobnih populistov. Ko literarno besedilo govori o odklanjanju – kar je mila beseda – na primer priseljencev in homoseksualcev, s tem ne zagovarja ksenofobije in homofobije, temveč brez dvoličnosti priznava, da imamo predsodke in da jih ne odpravi sluzasto politično leporečenje. Prejkone najboljša lastnost tega romana je, da so pomorsko življenje, plovba in elementarnost morja opisani sočno, prepričljivo, očiščeno in oplemeniteno z osebno izkušnjo, v maniri mestoma dramatične poetičnosti in barvito, kar bi bilo vredno in nepretirano primerjati z nesmrtno klasiko Josepha Conrada ali Edgarja Allana Poeja. Zato pa ostaja manj živosti za glavne like romana, za dva prijateljska para dveh generacij. Za dva starca, v določenih stanjih vzornika, in za dva dečka, ki tako rekoč pomlajujeta pustolovsko žilo, siljenje v nevarnost in nasilje, načrtno omamljanje in – predvsem to! – nepopravljivo odtujenost od kopenskega okolja, prostorskega mirovanja in tako imenovanega normalnega življenja. Govori surova moškost, posejana z moškimi simboli: pest, nož, brazgotine, prestopek, izzivanje konkretne nevarnosti, surovo govorjenje, v drogah izrojeni individualizem. Torej ni prav nič presenetljivo, da besedilo prežarja temačen duh, pač tragičen, in da vsi štirje osrednji liki ne preživijo: starca se odrešita s samomorom, tako imenovana dečka – imena v romanu so redka – pa zaključita z nasilno smrtjo. Naslovni Norci torej niso norčki, zabavljači, nenevarni posebneži, temveč individualisti s psihopatskimi potezami, ki udejanjajo večinoma nesprejemljive vrednote. Osamljeni, zagrenjeni, uničeni.
Vukšićev roman Norci pomorci je s slikovitim in sočnim, prepričljivim naturalizmom in z avtentičnostjo prežeta pripoved o zelo posebnem sloju ljudi, ki so jih že stari Grki imenovali ne žive in ne mrtve, je pa zato zamaknjen v skrajnosti, ki bi jih prej pričakovali v filmskem scenariju plehkejše sorte ali celo v mačističnih litanijah Karla Maya. Škoda. In še: je današnji čas res takšen, da nas iztrezni ali iztiri samo še šok, in da potrebujemo junake, ki predvsem uničujejo – sploh sebe? Rečeno brez vsakršnega nagiba k moraliziranju.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov