Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana: Beletrina, 2021
Pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, dramatik in scenarist Andrej E. Skubic (roj. 1967) je v romanu Krasni dnevi prerešetal predvsem družinske odnose. Spomini na medgeneracijska trenja in družinske razmere so na trenutke pretresljivi, ponekod pa so simpatično nerodni in šele konec vsaj delno pomiri: »Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe,« piše. V romanu je najbolj presenetljivo izrisan odnos oziroma ponovno vzpostavljanje odnosa med osrednjima junakoma, ovdovelim očetom in njegovo edinko.
Roman se spoprijema z različnimi žanri. Spomni nas na prvine kriminalke in detektivke, v osnovi pa gre predvsem za družinski pogled v preteklost rodbine Šauta. Minidetektivka očeta, ki išče hčer na vse možne načine, je kot psihoanaliza. To iskanje, zasledovanje pelje v številne spomine rodbine Šauta. Drugi pogled nam daje hči Leja, tretjega pa pokojni oče Marjan. Pomembna vez med njimi je tudi pokojna Neža Šauta, žena, mati in snaha. Obe ženski sta močni ženski, in glede na čas bolj ali manj uspešno kljubujeta življenju. Žensko osamosvajanje pač nikoli ni povsem dokončno. Posploševanje med očetom in sinom je mogoče opaziti med Dušanom in Marjanom, ki skupnega, predvsem političnega in družinskega pogleda, pač ne najdeta nikoli.
Pisatelj se natančno spopada z različnimi starostmi literarnih oseb, še posebej prepričljiv je glavni junak Dušan Šauta. Skubic nam ga predstavi v pozni starosti, ko ga doleti nepričakovan obisk uradnih oseb. Izobražen in še vedno kritičen starček v hipu pridobi dodatno moč, da razišče, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Leja prehaja v srednja leta in zaradi pretresljivega dogodka nenadoma postane zelo iskana oseba. Ta zaplet je prepričljiv v več pogledih, saj nam predstavi ozadje dogodka, ki pa v realnosti vedno bolj pretresa javnost.
Pomemben je tudi pogled na starost. V času koronakrize smo se soočali z resno problematiko domov za ostarele, a nam ta roman podaja drugačno in lepšo zgodbo o starejših. Prav ti so še redka nit, ki predstavlja živi stik s polpreteklo zgodovino. Prav tako roman pokaže, kako pomembni so družinski odnosi tudi med odraslimi otroci in še živimi starši.
Krasni dnevi so torej dnevi s srečo. Občutek naj bi bil kratkotrajen in tudi za protagonistko Lejo so spomini na krasne dni redki. Drugače je za njenega očeta Dušana Šauto, ki ima drugačne občutke o skupnem, družinskem življenju. Lahko rečem, da gre za različna odsevanja skozi njuna življenjska obdobja. Veliko vlogo ima verjetno tudi nostalgija, drobna prevara našega uma, saj Šauto nenehno vleče s sabo, zlasti v spominih na skupno življenje s hčerko in ženo. Avtorju pa nista ušla niti kritično obreganje in primerjava med izkustvenim učenjem tem doživetje z današnjimi mediji in vedno večjo atrakcijo doživetij.
Skubičev osmi roman Krasni dnevi vsaj na začetku nekoliko peša, saj je dogajanje mogoče preveč predvidljivo. A se to kaj kmalu obrne. Pomen in zasnova zgodbe ne visita več, pripoved steče in se tudi tokrat žlahtno spoprijema z različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Prav tako zgodba z različnih vidikov literarnih oseb spretno manevrira. Izmenjujejo se pripovedi, izmenjujejo se tipi pisav in dnevniški pogledi v svet drugih. Vse je dosledno. Občutje je enkrat zasanjano, drugič boleče, zlasti ob drobnih lažeh, ki lahko puščajo veliko bolečine in strahov.
Roman Krasni dnevi nas v nekaterih detajlih predvsem v Leji in objavah na Facebooku spomni na hibridno delo Eve Mahkovic Na ta dan najbolj trpi mastercard. Zaznati je mogoče tudi nekatere razvite zastavke iz romana Boruta Kraševca Agni. Pa vendar, če se vrnem na izhodišče, je to roman o družinskih odnosih, o spominih tudi na krasne dni in namig na Tolstojev uvod iz Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah. Torej je to roman o medsebojnih bojih, ki so lahko tihi ali odkriti. O odkrivanju skrivnosti, ki jih imajo med sabo najbližji.
Kljub začetnim pomislekom me je roman Andreja E. Skubica Krasni dnevi vendarle prepričal. Predvsem zaradi analitičnega vpogleda različnih pripadnikov rodbine, ki vsak na svoj način bijejo boj skozi življenje. In doživljajo skupne in ali pa posamezne krasne dneve. Tudi prvine kriminalke so take, kot morajo biti, čeprav so samo povod in gonilo za nastalo fabulo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana: Beletrina, 2021
Pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, dramatik in scenarist Andrej E. Skubic (roj. 1967) je v romanu Krasni dnevi prerešetal predvsem družinske odnose. Spomini na medgeneracijska trenja in družinske razmere so na trenutke pretresljivi, ponekod pa so simpatično nerodni in šele konec vsaj delno pomiri: »Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe,« piše. V romanu je najbolj presenetljivo izrisan odnos oziroma ponovno vzpostavljanje odnosa med osrednjima junakoma, ovdovelim očetom in njegovo edinko.
Roman se spoprijema z različnimi žanri. Spomni nas na prvine kriminalke in detektivke, v osnovi pa gre predvsem za družinski pogled v preteklost rodbine Šauta. Minidetektivka očeta, ki išče hčer na vse možne načine, je kot psihoanaliza. To iskanje, zasledovanje pelje v številne spomine rodbine Šauta. Drugi pogled nam daje hči Leja, tretjega pa pokojni oče Marjan. Pomembna vez med njimi je tudi pokojna Neža Šauta, žena, mati in snaha. Obe ženski sta močni ženski, in glede na čas bolj ali manj uspešno kljubujeta življenju. Žensko osamosvajanje pač nikoli ni povsem dokončno. Posploševanje med očetom in sinom je mogoče opaziti med Dušanom in Marjanom, ki skupnega, predvsem političnega in družinskega pogleda, pač ne najdeta nikoli.
Pisatelj se natančno spopada z različnimi starostmi literarnih oseb, še posebej prepričljiv je glavni junak Dušan Šauta. Skubic nam ga predstavi v pozni starosti, ko ga doleti nepričakovan obisk uradnih oseb. Izobražen in še vedno kritičen starček v hipu pridobi dodatno moč, da razišče, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Leja prehaja v srednja leta in zaradi pretresljivega dogodka nenadoma postane zelo iskana oseba. Ta zaplet je prepričljiv v več pogledih, saj nam predstavi ozadje dogodka, ki pa v realnosti vedno bolj pretresa javnost.
Pomemben je tudi pogled na starost. V času koronakrize smo se soočali z resno problematiko domov za ostarele, a nam ta roman podaja drugačno in lepšo zgodbo o starejših. Prav ti so še redka nit, ki predstavlja živi stik s polpreteklo zgodovino. Prav tako roman pokaže, kako pomembni so družinski odnosi tudi med odraslimi otroci in še živimi starši.
Krasni dnevi so torej dnevi s srečo. Občutek naj bi bil kratkotrajen in tudi za protagonistko Lejo so spomini na krasne dni redki. Drugače je za njenega očeta Dušana Šauto, ki ima drugačne občutke o skupnem, družinskem življenju. Lahko rečem, da gre za različna odsevanja skozi njuna življenjska obdobja. Veliko vlogo ima verjetno tudi nostalgija, drobna prevara našega uma, saj Šauto nenehno vleče s sabo, zlasti v spominih na skupno življenje s hčerko in ženo. Avtorju pa nista ušla niti kritično obreganje in primerjava med izkustvenim učenjem tem doživetje z današnjimi mediji in vedno večjo atrakcijo doživetij.
Skubičev osmi roman Krasni dnevi vsaj na začetku nekoliko peša, saj je dogajanje mogoče preveč predvidljivo. A se to kaj kmalu obrne. Pomen in zasnova zgodbe ne visita več, pripoved steče in se tudi tokrat žlahtno spoprijema z različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Prav tako zgodba z različnih vidikov literarnih oseb spretno manevrira. Izmenjujejo se pripovedi, izmenjujejo se tipi pisav in dnevniški pogledi v svet drugih. Vse je dosledno. Občutje je enkrat zasanjano, drugič boleče, zlasti ob drobnih lažeh, ki lahko puščajo veliko bolečine in strahov.
Roman Krasni dnevi nas v nekaterih detajlih predvsem v Leji in objavah na Facebooku spomni na hibridno delo Eve Mahkovic Na ta dan najbolj trpi mastercard. Zaznati je mogoče tudi nekatere razvite zastavke iz romana Boruta Kraševca Agni. Pa vendar, če se vrnem na izhodišče, je to roman o družinskih odnosih, o spominih tudi na krasne dni in namig na Tolstojev uvod iz Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah. Torej je to roman o medsebojnih bojih, ki so lahko tihi ali odkriti. O odkrivanju skrivnosti, ki jih imajo med sabo najbližji.
Kljub začetnim pomislekom me je roman Andreja E. Skubica Krasni dnevi vendarle prepričal. Predvsem zaradi analitičnega vpogleda različnih pripadnikov rodbine, ki vsak na svoj način bijejo boj skozi življenje. In doživljajo skupne in ali pa posamezne krasne dneve. Tudi prvine kriminalke so take, kot morajo biti, čeprav so samo povod in gonilo za nastalo fabulo.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Neveljaven email naslov