Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.

Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.

Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.

Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.

Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.

Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.