Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

12.07.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.

Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.

Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.

Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.

Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.

Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Miklavž Komelj: Skrij me, sneg

12.07.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Roman Skrij me, sneg, katerega naslov si je Miklavž Komelj izposodil pri Srečku Kosovelu, je mogoče umestiti v območje avtobiografske proze; avtor je vanj vključil avtobiografska besedila, ki so nastajala med letoma 1987 in 2020.

Roman je fabulativno preprost; sledi popisovanju odnosa med prvoosebnim pripovedovalcem s škofom Stanislavom Leničem v mesecih pred škofovo smrtjo. Dogajalno je besedilo okleščeno, težišče pa je z dogajalne ravni večinoma premeščeno na refleksivno raven, zaradi česar bi bilo Skrij me, sneg mogoče označiti tudi za esejistični roman.

Pravzaprav bi bilo mogoče trditi, da roman potrebuje dejstveni okvir (predvsem) kot izhodišče za vzpostavitev imaginarnega znotrajliterarnega polja, ki pa se nenehno približuje esejističnemu in mestoma teozofskemu in filozofskemu; odnos s škofom tako obstaja v dveh hkratnih planih – v stvarnem in imaginarnem, ključni eksperiment besedila pa je poskus zaobrnitve, zamenjave teh dveh realnosti; je poskus imaginarno narediti resničnejše od stvarnosti. Če je stvarnost manj zanimiva – tako z literarnega, kot tudi teozofskega ali filozofskega načina – saj bolj ali manj popisuje relativno nerazgibane obiske pripovedovalca pri škofu, je polje imaginarnega tolikanj zanimivejše; v njem poskuša pripovedovalec rešiti škofa pred smrtjo in sam postaja škof; privzema njegove tremorje, hibe, pisavo, glas … v nekem smislu gre za poskus poselitve lastnega telesa z vsebino, z zavestjo tujega, kajti tisto, kar poseljujemo – ali, bolje, kar nas poseljuje – obstaja, za pripovedovalca pa je ravno ohranjanje eden izmed temeljnih imperativov.

Eden izmed ključnih pripovedovalčevih uvidov je tako predvidena smrt Sonca; pripovedovalca ob zavesti o tem, da bo Sonce nekoč ugasnilo, popade eksistencialna groza in njegov odziv je poskus sočasnega zajemanja, ohranjanja različnih svetov, prostorov, realnosti … v lastnem telesu in umu. Ker njegovi premisleki izvirajo iz občutenja tesnobe in groze, se zdi smiselno in pričakovano, da se poskuša obračati k iskanju prostorov svobode. Tega, morda na prvi pogled presenetljivo, odkrije v cerkvenem, religijskem okolju; religija, ki je spričo sekularizacije nekoliko odrinjena na rob, je lahko prepoznana kot okostenel, preživet svet, s tem pa tudi nekako »pod radarjem«; tisto, kar je namreč družbeno priobčeno, je vpeto tudi v konstrukte, mehanizme, pravila; v nekem smislu rigidno in tako nesvobodno. Pripovedovalec tako ugotavlja, da je prostor religije prav zaradi njene obrobnosti tisti prostor, v katerem lahko poskuša ohranjati to hkratnost preteklosti in sedanjosti ter obe hkrati tudi vsakokrat na novo inventirati; je prostor svobode in imaginacije. V skladu s tem je povsem razumljivo, da pripovedovalec krst, ki mu je nekako družbeno vsiljen – družba namreč pričakuje, da bo do krsta prišlo – razume kot smrt religije. V njegov intimni prostor svobode vdre družba, z njo pa pričakovanja, normativi, pravilniki, dogme.

Domišljijska, fiktivna realnost je pripovedovalcu svobodnejša, v svoji svobodi in intenzivnosti premisleka pa postopoma ne le privlačnejša, temveč tudi resničnejša od stvarne – in četudi se to lahko zdi nevaren postopek, roman implicira, da vsako stvarnost oblikuje šele narativ, ki ji je pripet, zaradi česar nenehno bivamo v domišljijah, v zgodbah oziroma pripovedih, ki jih sooblikujejo številni dejavniki. S tem premislekom Skrij me, sneg problematizira tudi institucijo zgodovine kot nepopolnega narativa, ki ga je z dodajanjem (ali odvzemanjem) podatkov vselej mogoče korigirati, spreminjati, preoblikovati …; možnost objektivnosti je tako postavljena pod vprašaj.

Toda kakor roman po eni strani s temi refleksijami ponuja nekatere za sedanji trenutek ključne uvide, ko posredno naslavlja vprašanja alternativnih dejstev in alternativnih resnic, konfiguracije polj družbenih območij svobode, perifernega in centralnega, pa po drugi strani z dveh vidikov vendarle ostaja nekoliko pretirano zožen. Prvi pomislek je, da roman v svojo sočasnost različnih časov zajema prvenstveno preteklost in sedanjost, ne posveča pa se razbiranju v preteklost in sedanjost že vpisanih implikacij prihodnosti. Ohranjanje teh sočasnosti se s tem zdi nekoliko pretirano zazrto samo vase, kar vzbuja vtis nepopolno naslovljene eksistencialne groze pred propadom (ohranjanje zaradi ohranjanja). To je lahko nevaren proces, saj posledice preteklega in tukajšnjega nekako padejo iz fokusa, refleksija romana pa se tu nekako prehitro ustavi. Drugi pomislek velja vprašanju, katere so tiste preteklosti – izmed neštetih – ki jih neko telo, nek um zajema vase in jih skuša hkratno poseljevati. V romanu gre za preteklosti pretežno višjih družbenih slojev; vladarskih in intelektualnih, brez izjeme evropskih; s tem se je smiselno vprašati, koliko je tisto, kar se s takšnim zajemanjem, s takšnim soobstajanjem ohranja, drugačno od tistega, kar se kot stalno prisotna, vplivajoča preteklost ohranja v družbi. Kakor pripovedovalec spoznava, da je religija vendarle prisotnejša, kot je sprva predvideval, bolj družbeno vpeta, tako tudi obdobja in prostori, ki jih poseljuje s svojo zavestjo, stalno obstajajo, so stalno prisotni. Po drugi strani pa v romanu Skrij me, sneg ostajajo tudi neposeljeni številni drugi, neosvetljeni, periferni prostori.


29.10.2018

Cvetka Hedžet Tóth: Demaskirajoče tendence

Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.


29.10.2018

Donna Tartt: Lišček

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.


29.10.2018

Milan Dekleva: Inštitut doktorja Faulstaffa

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


29.10.2018

Andreja Štepec: Edit Paf

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Ivan Lotrič.


27.10.2018

Nikole Beckwith: Pogrešana na Mali sceni MGL

Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/


26.10.2018

Diracov akord

DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan


27.09.2018

Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica

Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić


22.10.2018

Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B.

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere: Eva Longyka Marušič.


22.10.2018

Tina Vrščaj: Plašč

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Marija Švajncer: Grdi filozofi

Avtor recenzije: Robert Kralj Bere Aleksander Golja.


22.10.2018

Ivan Esenko: Svet čebel

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


19.10.2018

MGL - Tena Štivičić: Kresnice

Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/


15.10.2018

Patrick Modiano: Pasja pomlad

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere Ldijia Hartman.


15.10.2018

Peter Andrej: Skoz zvočni zid

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta idija Hartman in Jure Franko


14.10.2018

Kahlil Gibran: Prerok

Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank


11.10.2018

Posledice - ocena

Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.


08.10.2018

Rafael Arguloll: Prekleta popolnost

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere: Jure Franko


08.10.2018

Stanka Hrastelj: Prva dama

Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.10.2018

Bojan Sedmak: Mraken

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


Stran 95 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov