Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman
Kamnik : Samozaložba, 2020
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano je sestavljen iz dveh delov, in sicer: Ana Maček, Dnevnik in Neža Slavec, Zgodba njenega življenja. Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.
Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.
Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela povsem običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: iznenada se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.
S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.
Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.
Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. »Kot kava s smetano,« piše. »Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«
Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah. Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: »Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote.« Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Lidija Hartman
Kamnik : Samozaložba, 2020
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano je sestavljen iz dveh delov, in sicer: Ana Maček, Dnevnik in Neža Slavec, Zgodba njenega življenja. Prvi del je napisan v obliki dnevnika in z dodatki kratkih premišljevanj in čustvovanj protagonistkinih bližnjih ter ga je mogoče ovrednotiti kot umetniško stvaritev, drugi pa je neke vrste priročnik za življenje in govori o tem, da je treba spoznati samega sebe, se vzljubiti, moliti in se predati duhovnosti ter trositi dobroto.
Prvi del romana je osebna izpoved bolnice s pljučnim rakom, petinštiridesetletnice, ki se ji življenje izteka. Diagnoza je neizprosna, uradna medicina ji ne more več pomagati. Njena mati in mož zaupata v drugačne in alternativne metode zdravljenja, pritiskata nanjo, da bi se morala z njimi reševati, in se sama začneta izobraževati na tem področju. Post, ki ga predlaga soprog, se ne obnese, saj bolna ženska začne hirati in pristane celo v bolnišnici. Prizadevanje sorodnikov je dobronamerno: obolela ženska bi se po njunem mnenju morala bojevati z vsemi sredstvi in na vse načine, ne pa se že na začetku predati in se vdati v usodo.
Glavna oseba je pred izbruhom bolezni živela povsem običajno, kot sama pravi, normalno življenje in v njem igrala mirno stransko vlogo. Ni si želela biti v ospredju, veliko je brala in si predvsem prizadevala, da bi bila predana žena in skrbna mati. Bolezen pa vse spremeni: iznenada se zave enkratnosti, neponovljivosti in dragocenosti svojega življenja, po filozofsko se začne spraševati o njegovem smislu, minevanju in predvsem smrti. Raku daje vzdevke in ga ima za zločestega volka, izrojevalca, grozečo prikazen, stvor, zlobnega vsiljivca, gospoda, prasca in hudiča.
S smrtjo se bolnica čedalje bolj zbližuje in sprejema njeno neizogibnost. V omejenem času, ki ji je še dan (koliko ga je, lahko samo sluti), začuti moč in zanesljivost prijateljstva. Pred zvestima prijateljicama, ki ji stojita ob strani, se ji ni treba sprenevedati in se delati pogumne, temveč lahko pokaže bolečino in pobitost ter v svojem odhajanju ohranja iskrenost. V času, ki ga ima na voljo, polepša svojo zunanjo podobo, odpotuje v Budimpešto in Pariz, življenje začne zajemati z veliko žlico in doživi celo intimno srečanje z neznancem. Bližajoča se smrt pripomore, da čedalje bolj spoznava samo sebe. Prodira v svojo notranjost, premišljuje o medčloveških odnosih in tehta moč novih spoznanj. Ob njej je veliko naklonjenih ljudi, ki ji hočejo dobro in se zlepa ne morejo sprijazniti z njenim ugašanjem.
Protagonistkino razpoloženje niha: zdaj je močna in s svojo novo vednostjo trdno stoji na tleh, kaj kmalu jo začnejo preganjati vprašanja, zakaj se je moralo kaj tako hudega primeriti prav njej. Boli jo, da ne bo mogla doživeti prelomnic v življenju svojih otrok. Mož se v pretirani vnemi, da bi našel čudežno rešitev, odtuji od nje. Naveže se na nov krog enako mislečih ljudi, umiranje postaja zanj vse bolj mučno in odvečno. Njegova žena v svojem brezupnem stanju vse okrog sebe vidi jasno in nikogar ne obsoja, ne tistih, ki ji očitajo predajo brez boja, in ne onih, ki pretiravajo, da bi ji bilo v bližini smrti vsaj nekoliko lažje.
Ker išče odrešilno bilko, verjame, da je pred utelesitvijo že doživela prejšnja življenja, premišljuje o neznanem in skrivnostnem tam zgoraj. Sprijazni se, da ji bo toliko vsega nedosegljivo in odvzeto. »Kot kava s smetano,« piše. »Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«
Prvi del knjige, Ana Maček, Dnevnik, je literarna umetnina. Čeprav je tematika razbolena in pretresljiva, pisateljica zmore pisati z razdalje in blagim posmehom, zateka se celo v obešenjaški humor. Z izbranim besediščem govori o iztekanju življenja osebe, ki bi ostala neznana in bi za njeno smrt izvedel le ozek krog žalujočih, če njeno poslavljanje ne bi bilo popisano in ohranjeno s tako veščo roko. Bolnica se zateka v pisanje in pravi, da je to njeno modrovanje. Ko piše, se strašni in boleči trenutki, polni trpljenja, nekako odmaknejo. Morda je bilo njeno življenje res neznatno in neopazno, toda zdaj se pred obličjem smrti potrjuje z izrazno bogatim in slogovno prečiščenim izpovedovanjem.
Roman Natalije Pavlič Kava s smetano kaže pisateljičino moč in vrelec filozofskih spoznanj. Smrt je neizogiben konec. Pride iznenada in tedaj se življenje utrne, zapisane besede pa ostanejo kot pričevanje o življenjski zgodbi, hrepenenju, nemoči, trpljenju, strahu, poteptanem upanju in neuresničenih željah. Prvi del romana je napisan kot enovita, sporočilno prepričljiva in estetsko zaokrožena celota, drugi del, Neža Slavec, Zgodba njenega življenja, pa se prevesi v mistično in religiozno premišljevanje, včasih prav srhljivo, na primer v predvidevanju, da ima umirajoči otrok posebno poslanstvo, saj bo v ljudeh s svojim ugašanjem vzbudil dobroto. Otroci naj bi se na poseben način žrtvovali v tem življenju in bili nekakšni učitelji. Natalija Pavlič zapiše: »Pogled nekoga, ki kljub vsemu verjame v ljubezen in dobro, saj je otrok umrl za to, da bi ljudem pokazal pot nesebične ljubezni in dobrote.« Otroško izginjanje naj bi zaustavila dogovorjena molitev ljudi, ki so vsak na svojem koncu. Tudi angeli bodo odigrali svojo vlogo. Otroška duša žrtvuje svoje zemeljsko življenje, da bi pomagala ljudem, pravi avtorica. Čeprav je vse skupaj samo literatura in so to misli neke Neže Slavec, je cena vendarle previsoka. Že v prvem delu romana je veliko teme, v drugem pa bi si ljudje za dobroto, ljubezen in samouresničevanje lahko izbrali drugačno pot kakor otrokovo smrt.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov