Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sic transit gloria mundi (Tako mineva svetovna slava) - v bistvu te besedne zveze je sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov
Robert Guédiguian je znano ime francoskega filma. Njegov Sneg na Kilimandžaru je bil leta 2011 med drugim prejemnik nagrade LUX, z omenjenim filmom in več drugimi deli je bil v tekmovalnih programih najprestižnejših festivalov. Nekdanji član francoske komunistične stranke, v svojih najprodornejših delih tematizira socialno problematiko, boj za preživetje nižjega sloja in vprašanje, kako ti napori vplivajo na medčloveške odnose. Poleg tega Guédiguian filmske zgodbe rad postavi v »svoje« mesto Marseille.
Vse to velja tudi za film Gloria mundi, ki je bil v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala, Ariane Ascaride, v resničnem življenju žena Roberta Guédiguiana, pa je za svojo vlogo v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igralko.
Naslov filma se nanaša na latinsko frazo Sic transit gloria mundi (v prevodu: Tako mineva svetovna slava) – v bistvu te besedne zveze je torej sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov.
Film se začne z rojstvom novega otroka v delavsko družino, deklice, ki ji dajo veličastno ime Gloria, in uvodna sekvenca poroda resnično da vtis veličastnosti, skoraj nadzemskosti tega dogodka, rojstva novega človeka. Takoj zatem pa spoznamo družino, v katero se je Gloria rodila, in vse tegobe, s katerimi so obremenjeni njeni člane. V hipu se razblini vtis veličastnosti, in prav to boleče občutenje kontrasta med upanjem, ki ga prinese novo življenje, ter resničnostjo življenja večine ljudi, je morda najboljši trenutek filma. Spoznamo ljudi, ki jih pestijo finančne stiske, brezposelnosti in iskanje dela, dolgi urniki in nočne izmene, zaradi katerih so izčrpani; priča smo tudi njihovim ljubezenskim prilikam in neprilikam, ki jim tu in tam ublažijo tlako – skratka pod črto spoznamo vsakdanji utrip delavskega razreda.
Zdi se, da je režiser s filmom hotel opozoriti prav na težo tega vsakdana, na način življenja, ki ga prikaže kot nekaj zelo trpkega. Zato na žalost liki v tem delu ne uspejo zares zaživeti kot osebnosti, ampak večinoma ostanejo na ravni skoraj klišejskih figur, s svetlo izjemo vloge mame oziroma babice, ki je Ariane Ascaride, kot že omenjeno, prinesla nagrado za igro v Benetkah.
Bistveno v filmu, ki s tem, da se ne uspe dvigniti nad osnovno temo, ki jo opisuje, ves čas ostaja izrazito »tematski«, je sporočilo, da so oziroma smo ljudje v največji meri opredeljeni z okoljem, v kakršnega smo se rodili. Čeprav prej omenjena Gloria nima osrednje vloge, pa si zlahka predstavljamo, da bo tudi njeno življenje po vsej verjetnosti zavilo na tire, po katerih tečejo življenja njenih prednikov.
Guédiguian osebam, ki jih prikaže, pusti zelo malo manevrskega prostora, in zdi se, da do marsikaterega zapleta ali obrata v filmu pride predvsem zato, da bi obstala teza, da je vse, kar se dogaja v prikazanem okolju, celo če se zdi, da obeta nekaj pozitivnejšega, vendarle obsojeno na trk s kruto resničnostjo.
Sic transit gloria mundi (Tako mineva svetovna slava) - v bistvu te besedne zveze je sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov
Robert Guédiguian je znano ime francoskega filma. Njegov Sneg na Kilimandžaru je bil leta 2011 med drugim prejemnik nagrade LUX, z omenjenim filmom in več drugimi deli je bil v tekmovalnih programih najprestižnejših festivalov. Nekdanji član francoske komunistične stranke, v svojih najprodornejših delih tematizira socialno problematiko, boj za preživetje nižjega sloja in vprašanje, kako ti napori vplivajo na medčloveške odnose. Poleg tega Guédiguian filmske zgodbe rad postavi v »svoje« mesto Marseille.
Vse to velja tudi za film Gloria mundi, ki je bil v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala, Ariane Ascaride, v resničnem življenju žena Roberta Guédiguiana, pa je za svojo vlogo v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igralko.
Naslov filma se nanaša na latinsko frazo Sic transit gloria mundi (v prevodu: Tako mineva svetovna slava) – v bistvu te besedne zveze je torej sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov.
Film se začne z rojstvom novega otroka v delavsko družino, deklice, ki ji dajo veličastno ime Gloria, in uvodna sekvenca poroda resnično da vtis veličastnosti, skoraj nadzemskosti tega dogodka, rojstva novega človeka. Takoj zatem pa spoznamo družino, v katero se je Gloria rodila, in vse tegobe, s katerimi so obremenjeni njeni člane. V hipu se razblini vtis veličastnosti, in prav to boleče občutenje kontrasta med upanjem, ki ga prinese novo življenje, ter resničnostjo življenja večine ljudi, je morda najboljši trenutek filma. Spoznamo ljudi, ki jih pestijo finančne stiske, brezposelnosti in iskanje dela, dolgi urniki in nočne izmene, zaradi katerih so izčrpani; priča smo tudi njihovim ljubezenskim prilikam in neprilikam, ki jim tu in tam ublažijo tlako – skratka pod črto spoznamo vsakdanji utrip delavskega razreda.
Zdi se, da je režiser s filmom hotel opozoriti prav na težo tega vsakdana, na način življenja, ki ga prikaže kot nekaj zelo trpkega. Zato na žalost liki v tem delu ne uspejo zares zaživeti kot osebnosti, ampak večinoma ostanejo na ravni skoraj klišejskih figur, s svetlo izjemo vloge mame oziroma babice, ki je Ariane Ascaride, kot že omenjeno, prinesla nagrado za igro v Benetkah.
Bistveno v filmu, ki s tem, da se ne uspe dvigniti nad osnovno temo, ki jo opisuje, ves čas ostaja izrazito »tematski«, je sporočilo, da so oziroma smo ljudje v največji meri opredeljeni z okoljem, v kakršnega smo se rodili. Čeprav prej omenjena Gloria nima osrednje vloge, pa si zlahka predstavljamo, da bo tudi njeno življenje po vsej verjetnosti zavilo na tire, po katerih tečejo življenja njenih prednikov.
Guédiguian osebam, ki jih prikaže, pusti zelo malo manevrskega prostora, in zdi se, da do marsikaterega zapleta ali obrata v filmu pride predvsem zato, da bi obstala teza, da je vse, kar se dogaja v prikazanem okolju, celo če se zdi, da obeta nekaj pozitivnejšega, vendarle obsojeno na trk s kruto resničnostjo.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Neveljaven email naslov