Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sic transit gloria mundi (Tako mineva svetovna slava) - v bistvu te besedne zveze je sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov
Robert Guédiguian je znano ime francoskega filma. Njegov Sneg na Kilimandžaru je bil leta 2011 med drugim prejemnik nagrade LUX, z omenjenim filmom in več drugimi deli je bil v tekmovalnih programih najprestižnejših festivalov. Nekdanji član francoske komunistične stranke, v svojih najprodornejših delih tematizira socialno problematiko, boj za preživetje nižjega sloja in vprašanje, kako ti napori vplivajo na medčloveške odnose. Poleg tega Guédiguian filmske zgodbe rad postavi v »svoje« mesto Marseille.
Vse to velja tudi za film Gloria mundi, ki je bil v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala, Ariane Ascaride, v resničnem življenju žena Roberta Guédiguiana, pa je za svojo vlogo v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igralko.
Naslov filma se nanaša na latinsko frazo Sic transit gloria mundi (v prevodu: Tako mineva svetovna slava) – v bistvu te besedne zveze je torej sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov.
Film se začne z rojstvom novega otroka v delavsko družino, deklice, ki ji dajo veličastno ime Gloria, in uvodna sekvenca poroda resnično da vtis veličastnosti, skoraj nadzemskosti tega dogodka, rojstva novega človeka. Takoj zatem pa spoznamo družino, v katero se je Gloria rodila, in vse tegobe, s katerimi so obremenjeni njeni člane. V hipu se razblini vtis veličastnosti, in prav to boleče občutenje kontrasta med upanjem, ki ga prinese novo življenje, ter resničnostjo življenja večine ljudi, je morda najboljši trenutek filma. Spoznamo ljudi, ki jih pestijo finančne stiske, brezposelnosti in iskanje dela, dolgi urniki in nočne izmene, zaradi katerih so izčrpani; priča smo tudi njihovim ljubezenskim prilikam in neprilikam, ki jim tu in tam ublažijo tlako – skratka pod črto spoznamo vsakdanji utrip delavskega razreda.
Zdi se, da je režiser s filmom hotel opozoriti prav na težo tega vsakdana, na način življenja, ki ga prikaže kot nekaj zelo trpkega. Zato na žalost liki v tem delu ne uspejo zares zaživeti kot osebnosti, ampak večinoma ostanejo na ravni skoraj klišejskih figur, s svetlo izjemo vloge mame oziroma babice, ki je Ariane Ascaride, kot že omenjeno, prinesla nagrado za igro v Benetkah.
Bistveno v filmu, ki s tem, da se ne uspe dvigniti nad osnovno temo, ki jo opisuje, ves čas ostaja izrazito »tematski«, je sporočilo, da so oziroma smo ljudje v največji meri opredeljeni z okoljem, v kakršnega smo se rodili. Čeprav prej omenjena Gloria nima osrednje vloge, pa si zlahka predstavljamo, da bo tudi njeno življenje po vsej verjetnosti zavilo na tire, po katerih tečejo življenja njenih prednikov.
Guédiguian osebam, ki jih prikaže, pusti zelo malo manevrskega prostora, in zdi se, da do marsikaterega zapleta ali obrata v filmu pride predvsem zato, da bi obstala teza, da je vse, kar se dogaja v prikazanem okolju, celo če se zdi, da obeta nekaj pozitivnejšega, vendarle obsojeno na trk s kruto resničnostjo.
Sic transit gloria mundi (Tako mineva svetovna slava) - v bistvu te besedne zveze je sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov
Robert Guédiguian je znano ime francoskega filma. Njegov Sneg na Kilimandžaru je bil leta 2011 med drugim prejemnik nagrade LUX, z omenjenim filmom in več drugimi deli je bil v tekmovalnih programih najprestižnejših festivalov. Nekdanji član francoske komunistične stranke, v svojih najprodornejših delih tematizira socialno problematiko, boj za preživetje nižjega sloja in vprašanje, kako ti napori vplivajo na medčloveške odnose. Poleg tega Guédiguian filmske zgodbe rad postavi v »svoje« mesto Marseille.
Vse to velja tudi za film Gloria mundi, ki je bil v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala, Ariane Ascaride, v resničnem življenju žena Roberta Guédiguiana, pa je za svojo vlogo v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igralko.
Naslov filma se nanaša na latinsko frazo Sic transit gloria mundi (v prevodu: Tako mineva svetovna slava) – v bistvu te besedne zveze je torej sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov.
Film se začne z rojstvom novega otroka v delavsko družino, deklice, ki ji dajo veličastno ime Gloria, in uvodna sekvenca poroda resnično da vtis veličastnosti, skoraj nadzemskosti tega dogodka, rojstva novega človeka. Takoj zatem pa spoznamo družino, v katero se je Gloria rodila, in vse tegobe, s katerimi so obremenjeni njeni člane. V hipu se razblini vtis veličastnosti, in prav to boleče občutenje kontrasta med upanjem, ki ga prinese novo življenje, ter resničnostjo življenja večine ljudi, je morda najboljši trenutek filma. Spoznamo ljudi, ki jih pestijo finančne stiske, brezposelnosti in iskanje dela, dolgi urniki in nočne izmene, zaradi katerih so izčrpani; priča smo tudi njihovim ljubezenskim prilikam in neprilikam, ki jim tu in tam ublažijo tlako – skratka pod črto spoznamo vsakdanji utrip delavskega razreda.
Zdi se, da je režiser s filmom hotel opozoriti prav na težo tega vsakdana, na način življenja, ki ga prikaže kot nekaj zelo trpkega. Zato na žalost liki v tem delu ne uspejo zares zaživeti kot osebnosti, ampak večinoma ostanejo na ravni skoraj klišejskih figur, s svetlo izjemo vloge mame oziroma babice, ki je Ariane Ascaride, kot že omenjeno, prinesla nagrado za igro v Benetkah.
Bistveno v filmu, ki s tem, da se ne uspe dvigniti nad osnovno temo, ki jo opisuje, ves čas ostaja izrazito »tematski«, je sporočilo, da so oziroma smo ljudje v največji meri opredeljeni z okoljem, v kakršnega smo se rodili. Čeprav prej omenjena Gloria nima osrednje vloge, pa si zlahka predstavljamo, da bo tudi njeno življenje po vsej verjetnosti zavilo na tire, po katerih tečejo življenja njenih prednikov.
Guédiguian osebam, ki jih prikaže, pusti zelo malo manevrskega prostora, in zdi se, da do marsikaterega zapleta ali obrata v filmu pride predvsem zato, da bi obstala teza, da je vse, kar se dogaja v prikazanem okolju, celo če se zdi, da obeta nekaj pozitivnejšega, vendarle obsojeno na trk s kruto resničnostjo.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov