Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sic transit gloria mundi (Tako mineva svetovna slava) - v bistvu te besedne zveze je sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov
Robert Guédiguian je znano ime francoskega filma. Njegov Sneg na Kilimandžaru je bil leta 2011 med drugim prejemnik nagrade LUX, z omenjenim filmom in več drugimi deli je bil v tekmovalnih programih najprestižnejših festivalov. Nekdanji član francoske komunistične stranke, v svojih najprodornejših delih tematizira socialno problematiko, boj za preživetje nižjega sloja in vprašanje, kako ti napori vplivajo na medčloveške odnose. Poleg tega Guédiguian filmske zgodbe rad postavi v »svoje« mesto Marseille.
Vse to velja tudi za film Gloria mundi, ki je bil v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala, Ariane Ascaride, v resničnem življenju žena Roberta Guédiguiana, pa je za svojo vlogo v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igralko.
Naslov filma se nanaša na latinsko frazo Sic transit gloria mundi (v prevodu: Tako mineva svetovna slava) – v bistvu te besedne zveze je torej sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov.
Film se začne z rojstvom novega otroka v delavsko družino, deklice, ki ji dajo veličastno ime Gloria, in uvodna sekvenca poroda resnično da vtis veličastnosti, skoraj nadzemskosti tega dogodka, rojstva novega človeka. Takoj zatem pa spoznamo družino, v katero se je Gloria rodila, in vse tegobe, s katerimi so obremenjeni njeni člane. V hipu se razblini vtis veličastnosti, in prav to boleče občutenje kontrasta med upanjem, ki ga prinese novo življenje, ter resničnostjo življenja večine ljudi, je morda najboljši trenutek filma. Spoznamo ljudi, ki jih pestijo finančne stiske, brezposelnosti in iskanje dela, dolgi urniki in nočne izmene, zaradi katerih so izčrpani; priča smo tudi njihovim ljubezenskim prilikam in neprilikam, ki jim tu in tam ublažijo tlako – skratka pod črto spoznamo vsakdanji utrip delavskega razreda.
Zdi se, da je režiser s filmom hotel opozoriti prav na težo tega vsakdana, na način življenja, ki ga prikaže kot nekaj zelo trpkega. Zato na žalost liki v tem delu ne uspejo zares zaživeti kot osebnosti, ampak večinoma ostanejo na ravni skoraj klišejskih figur, s svetlo izjemo vloge mame oziroma babice, ki je Ariane Ascaride, kot že omenjeno, prinesla nagrado za igro v Benetkah.
Bistveno v filmu, ki s tem, da se ne uspe dvigniti nad osnovno temo, ki jo opisuje, ves čas ostaja izrazito »tematski«, je sporočilo, da so oziroma smo ljudje v največji meri opredeljeni z okoljem, v kakršnega smo se rodili. Čeprav prej omenjena Gloria nima osrednje vloge, pa si zlahka predstavljamo, da bo tudi njeno življenje po vsej verjetnosti zavilo na tire, po katerih tečejo življenja njenih prednikov.
Guédiguian osebam, ki jih prikaže, pusti zelo malo manevrskega prostora, in zdi se, da do marsikaterega zapleta ali obrata v filmu pride predvsem zato, da bi obstala teza, da je vse, kar se dogaja v prikazanem okolju, celo če se zdi, da obeta nekaj pozitivnejšega, vendarle obsojeno na trk s kruto resničnostjo.
Sic transit gloria mundi (Tako mineva svetovna slava) - v bistvu te besedne zveze je sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov
Robert Guédiguian je znano ime francoskega filma. Njegov Sneg na Kilimandžaru je bil leta 2011 med drugim prejemnik nagrade LUX, z omenjenim filmom in več drugimi deli je bil v tekmovalnih programih najprestižnejših festivalov. Nekdanji član francoske komunistične stranke, v svojih najprodornejših delih tematizira socialno problematiko, boj za preživetje nižjega sloja in vprašanje, kako ti napori vplivajo na medčloveške odnose. Poleg tega Guédiguian filmske zgodbe rad postavi v »svoje« mesto Marseille.
Vse to velja tudi za film Gloria mundi, ki je bil v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala, Ariane Ascaride, v resničnem življenju žena Roberta Guédiguiana, pa je za svojo vlogo v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igralko.
Naslov filma se nanaša na latinsko frazo Sic transit gloria mundi (v prevodu: Tako mineva svetovna slava) – v bistvu te besedne zveze je torej sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov.
Film se začne z rojstvom novega otroka v delavsko družino, deklice, ki ji dajo veličastno ime Gloria, in uvodna sekvenca poroda resnično da vtis veličastnosti, skoraj nadzemskosti tega dogodka, rojstva novega človeka. Takoj zatem pa spoznamo družino, v katero se je Gloria rodila, in vse tegobe, s katerimi so obremenjeni njeni člane. V hipu se razblini vtis veličastnosti, in prav to boleče občutenje kontrasta med upanjem, ki ga prinese novo življenje, ter resničnostjo življenja večine ljudi, je morda najboljši trenutek filma. Spoznamo ljudi, ki jih pestijo finančne stiske, brezposelnosti in iskanje dela, dolgi urniki in nočne izmene, zaradi katerih so izčrpani; priča smo tudi njihovim ljubezenskim prilikam in neprilikam, ki jim tu in tam ublažijo tlako – skratka pod črto spoznamo vsakdanji utrip delavskega razreda.
Zdi se, da je režiser s filmom hotel opozoriti prav na težo tega vsakdana, na način življenja, ki ga prikaže kot nekaj zelo trpkega. Zato na žalost liki v tem delu ne uspejo zares zaživeti kot osebnosti, ampak večinoma ostanejo na ravni skoraj klišejskih figur, s svetlo izjemo vloge mame oziroma babice, ki je Ariane Ascaride, kot že omenjeno, prinesla nagrado za igro v Benetkah.
Bistveno v filmu, ki s tem, da se ne uspe dvigniti nad osnovno temo, ki jo opisuje, ves čas ostaja izrazito »tematski«, je sporočilo, da so oziroma smo ljudje v največji meri opredeljeni z okoljem, v kakršnega smo se rodili. Čeprav prej omenjena Gloria nima osrednje vloge, pa si zlahka predstavljamo, da bo tudi njeno življenje po vsej verjetnosti zavilo na tire, po katerih tečejo življenja njenih prednikov.
Guédiguian osebam, ki jih prikaže, pusti zelo malo manevrskega prostora, in zdi se, da do marsikaterega zapleta ali obrata v filmu pride predvsem zato, da bi obstala teza, da je vse, kar se dogaja v prikazanem okolju, celo če se zdi, da obeta nekaj pozitivnejšega, vendarle obsojeno na trk s kruto resničnostjo.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov