Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Ekslibris, 2020
Petdesetletni Kristijan ima za sabo nekaj težkih let – izgubil je hčerko, po vodi je splaval njegov zakon, propadlo mu je podjetje in že dolgo se zaman trudi najti kakršno koli zaposlitev. Da o dolgovih, ki so se vmes seveda nabrali, niti ne govorimo. Ni čudno, da je nekega dne vsega preveč, da bi sploh še zmogel vstati iz postelje. In ko se tako po spletu okoliščin znajde v bolnišnici, nekako razcepljen med svoj materialni in nematerialni obstoj, je nad kaljenjem miru sprva nadvse ogorčen, sčasoma pa le dojame, da se mu je ponudila druga priložnost …
Tako kot v romanesknem prvencu Tisti, ki so spali je pesnik in pisatelj Samo Kreutz tudi v Čumnati senčnega boga v ospredje postavil Kristijana, moškega srednjih let, ki je v zgodnjem otroštvu izgubil očeta in od tedaj ni bilo nič več čisto zares prav. Tudi ko se mu za nekaj časa nasmehne družinska in karierna sreča, je to le začasna izpopolnitev, bežen hip v nizu sicer neuspešnih poskusov vkoreninjenja v trenuten čas in prostor. Vse to Kristijana navdaja zgolj z nelagodjem in gorečo željo po begu. »Naprej, samo naprej«, si zapove nekoč v otroškem poskusu pobega, saj ustaviti se nujno pomeni tudi soočiti se s seboj in vsemi svojimi strahovi. S tem ko Kreutz glavnega junaka zaradi telesne in duševne izgorelosti potisne v bolniško posteljo, ga prisili točno k temu – k poglobljenemu in iskrenemu razmisleku o temeljih svojega bitja. Posebej zanimiva je pri tem zgradba pripovedi, saj avtor ponuja vzporedni zgodbi, ki se šele krepko čez polovico začneta zares prepletati in povezovati. Vsako drugo poglavje je namreč namenjeno skoku v preteklost, v prvo polovico 19. stoletja, kjer se nekega semanjega dne na trgu sredi Leipziga znajde čudaški deček z revnim besednim zakladom in obsedenim s svetlečimi predmeti. Njegova zgodba sčasoma postane nekoliko preveč zapletena in zaradi preštevilnih zastranitev tudi rahlo nejasna, vendar je nadvse domiselna v povezavi s Kristijanovim iskanjem poti iz osebnostne krize in roman posrečeno ločuje od številnih drugih s to tematiko.
Zelo svojevrsten je tudi slog pisanja, ki z vrivki občasno vsiljuje poseben ritem, ko na primer zapiše: »V tistih redkih trenutkih, kadar se mu je zdelo, buden je, je opazil, kako je vsakič za spoznanje bližje rešetkam.« Ali pa: »Preden je zares prišel dopoldan, je Kristijan ugotovil, lakota se je le malenkostno pritajila, da bi ga zdaj močneje pestila«. Pisatelj ne dovoli površnega branja, ampak zahteva pozornost in natančno sledenje miselnemu toku.
Čumnata senčnega boga Sama Kreutza je tekoče berljiv roman o problemih sodobnega človeka, ki si vzame čas za svoja občutja šele, ko mu tako zapove njegovo telo, prignano do roba izgorelosti. Čeprav je predvsem v zadnjem, tretjem sklopu nekoliko preveč razpotegnjen čez čas in prostor in zato izgubi dobršen del svoje čvrstosti, je vsebinsko dovolj izviren in zanimiv, da mu bralčevo pozornost uspe ohraniti prav do azurno modrega konca.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana : Ekslibris, 2020
Petdesetletni Kristijan ima za sabo nekaj težkih let – izgubil je hčerko, po vodi je splaval njegov zakon, propadlo mu je podjetje in že dolgo se zaman trudi najti kakršno koli zaposlitev. Da o dolgovih, ki so se vmes seveda nabrali, niti ne govorimo. Ni čudno, da je nekega dne vsega preveč, da bi sploh še zmogel vstati iz postelje. In ko se tako po spletu okoliščin znajde v bolnišnici, nekako razcepljen med svoj materialni in nematerialni obstoj, je nad kaljenjem miru sprva nadvse ogorčen, sčasoma pa le dojame, da se mu je ponudila druga priložnost …
Tako kot v romanesknem prvencu Tisti, ki so spali je pesnik in pisatelj Samo Kreutz tudi v Čumnati senčnega boga v ospredje postavil Kristijana, moškega srednjih let, ki je v zgodnjem otroštvu izgubil očeta in od tedaj ni bilo nič več čisto zares prav. Tudi ko se mu za nekaj časa nasmehne družinska in karierna sreča, je to le začasna izpopolnitev, bežen hip v nizu sicer neuspešnih poskusov vkoreninjenja v trenuten čas in prostor. Vse to Kristijana navdaja zgolj z nelagodjem in gorečo željo po begu. »Naprej, samo naprej«, si zapove nekoč v otroškem poskusu pobega, saj ustaviti se nujno pomeni tudi soočiti se s seboj in vsemi svojimi strahovi. S tem ko Kreutz glavnega junaka zaradi telesne in duševne izgorelosti potisne v bolniško posteljo, ga prisili točno k temu – k poglobljenemu in iskrenemu razmisleku o temeljih svojega bitja. Posebej zanimiva je pri tem zgradba pripovedi, saj avtor ponuja vzporedni zgodbi, ki se šele krepko čez polovico začneta zares prepletati in povezovati. Vsako drugo poglavje je namreč namenjeno skoku v preteklost, v prvo polovico 19. stoletja, kjer se nekega semanjega dne na trgu sredi Leipziga znajde čudaški deček z revnim besednim zakladom in obsedenim s svetlečimi predmeti. Njegova zgodba sčasoma postane nekoliko preveč zapletena in zaradi preštevilnih zastranitev tudi rahlo nejasna, vendar je nadvse domiselna v povezavi s Kristijanovim iskanjem poti iz osebnostne krize in roman posrečeno ločuje od številnih drugih s to tematiko.
Zelo svojevrsten je tudi slog pisanja, ki z vrivki občasno vsiljuje poseben ritem, ko na primer zapiše: »V tistih redkih trenutkih, kadar se mu je zdelo, buden je, je opazil, kako je vsakič za spoznanje bližje rešetkam.« Ali pa: »Preden je zares prišel dopoldan, je Kristijan ugotovil, lakota se je le malenkostno pritajila, da bi ga zdaj močneje pestila«. Pisatelj ne dovoli površnega branja, ampak zahteva pozornost in natančno sledenje miselnemu toku.
Čumnata senčnega boga Sama Kreutza je tekoče berljiv roman o problemih sodobnega človeka, ki si vzame čas za svoja občutja šele, ko mu tako zapove njegovo telo, prignano do roba izgorelosti. Čeprav je predvsem v zadnjem, tretjem sklopu nekoliko preveč razpotegnjen čez čas in prostor in zato izgubi dobršen del svoje čvrstosti, je vsebinsko dovolj izviren in zanimiv, da mu bralčevo pozornost uspe ohraniti prav do azurno modrega konca.
Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-
SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/
Neveljaven email naslov