Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič
Bere Barbara Zupan.
Prevedla: Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Takoj na začetku naj omenim: kdor je na lovu za osvežujočim branjem, naj se vsekakor loti raziskovanja nizozemske literarne krajine. In kdor želi v njej zatavati globlje, naj seže po literaturi Arnona Grunberga, enega najbolj neobičajnih in ustvarjalnih nizozemskih pisateljev, ki se v svojem leposlovnem (in tudi raziskovalno-novinarskem) pisanju brez zadržkov podaja v odrinjene predele človekove narave. O tem smo se lahko prepričali že v dveh doslej prevedenih romanih, Plavi ponedeljki in Tirza, še dodaten korak v skrajno pa stori roman Dobri možje, kjer tako imenovano dobro kot maska duši eksistencialna vprašanja o družini in njeni dediščini, potlačenem libidu, ujetosti v neizrazito in neizraženo identiteto in prikriti družbeni ksenofobiji.
Glavni lik zgodbe je Geniek Janowski, prebivalec pustega nizozemskega mesta, izstopajoč le po svoji višini. Ker je zanj najvišje dobro ''biti dober'', želi ustreči vsem in živi neuporno, dopuščajoče: tako na primer dopušča, da ga doma in v službi kličejo po vzdevku, Poljak, da žena ''logorejsko'' ubeseduje direktive, po katerih mora potekati zakonsko in družinsko življenje, in ker hoče pripadati svoji gasilski četi C, plemenitemu reševalskemu cehu, presliši zbadljivke na svoj račun. Še najbolj aktiven je Poljak v odnosu do starejšega sina, zaprtega najstnika brez prijateljev, kateremu kupi ponija v upanju, da ga bo ljubezen do živali ozdravila nenadzorovanega izločanja blata in ga odprla življenju in svetu.
Čeprav ima Poljak z življenjem le najboljše namene, kar si sam pri sebi tudi hipnotično ponavlja, mu ravno Življenje spodnese tla pod nogami. Po samomoru starejšega sina in po zakolu njegovega ponija, ga pred notranjim razpadom obvaruje ozek samostanski kurnik, kamor se stlači za pokoro, po ženinem odhodu pa se odloči spet ljubiti in čeprav se zdi, da bo z ukrajinsko nevesto in mlajšim sinom zaživel novo srečo, mu poskus novih začetkov brutalno odrečejo prav njegovi sogasilci, po lastni presoji dobri fantje s srcem na pravem mestu.
Roman Dobri možje je poln grotesknih in absurdnih zapletov, a se niti v enem trenutku ne začne krhati, še več – kljub njim ali zaradi njih pridobi na svoji verodostojnosti, za takšno pisanje pa sta potrebna posebna pisateljska moč in talent. Dodatni odliki sta mojstrsko ustvarjeno občutje stalno prisotne prikrite grožnje in dobro tempiran humor, ob katerem sicer bralec ne ve, ali bi se zjokal ali smejal, vendar prasne v smeh, ko denimo Poljaka in ostale nizozemske snubce spremlja na poti v Kijev, kjer se s kandidatkami sestanejo v sobi poleg shoda vojnih invalidov.
Dobri možje je radikalno osvežujoč roman, in avtor Arnon Grunberg vrhunski romanopisec, ki v tekočem jeziku in s čutom za dramaturgijo, v dobro zastavljenem ritmu zadrževanja in stopnjevanja, pove zgodbo o padcu slehernika, ki, kot se pogosto zgodi, pomeni tudi njegovo prebujenje, ko mu resnično vse prekipi.
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič
Bere Barbara Zupan.
Prevedla: Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Takoj na začetku naj omenim: kdor je na lovu za osvežujočim branjem, naj se vsekakor loti raziskovanja nizozemske literarne krajine. In kdor želi v njej zatavati globlje, naj seže po literaturi Arnona Grunberga, enega najbolj neobičajnih in ustvarjalnih nizozemskih pisateljev, ki se v svojem leposlovnem (in tudi raziskovalno-novinarskem) pisanju brez zadržkov podaja v odrinjene predele človekove narave. O tem smo se lahko prepričali že v dveh doslej prevedenih romanih, Plavi ponedeljki in Tirza, še dodaten korak v skrajno pa stori roman Dobri možje, kjer tako imenovano dobro kot maska duši eksistencialna vprašanja o družini in njeni dediščini, potlačenem libidu, ujetosti v neizrazito in neizraženo identiteto in prikriti družbeni ksenofobiji.
Glavni lik zgodbe je Geniek Janowski, prebivalec pustega nizozemskega mesta, izstopajoč le po svoji višini. Ker je zanj najvišje dobro ''biti dober'', želi ustreči vsem in živi neuporno, dopuščajoče: tako na primer dopušča, da ga doma in v službi kličejo po vzdevku, Poljak, da žena ''logorejsko'' ubeseduje direktive, po katerih mora potekati zakonsko in družinsko življenje, in ker hoče pripadati svoji gasilski četi C, plemenitemu reševalskemu cehu, presliši zbadljivke na svoj račun. Še najbolj aktiven je Poljak v odnosu do starejšega sina, zaprtega najstnika brez prijateljev, kateremu kupi ponija v upanju, da ga bo ljubezen do živali ozdravila nenadzorovanega izločanja blata in ga odprla življenju in svetu.
Čeprav ima Poljak z življenjem le najboljše namene, kar si sam pri sebi tudi hipnotično ponavlja, mu ravno Življenje spodnese tla pod nogami. Po samomoru starejšega sina in po zakolu njegovega ponija, ga pred notranjim razpadom obvaruje ozek samostanski kurnik, kamor se stlači za pokoro, po ženinem odhodu pa se odloči spet ljubiti in čeprav se zdi, da bo z ukrajinsko nevesto in mlajšim sinom zaživel novo srečo, mu poskus novih začetkov brutalno odrečejo prav njegovi sogasilci, po lastni presoji dobri fantje s srcem na pravem mestu.
Roman Dobri možje je poln grotesknih in absurdnih zapletov, a se niti v enem trenutku ne začne krhati, še več – kljub njim ali zaradi njih pridobi na svoji verodostojnosti, za takšno pisanje pa sta potrebna posebna pisateljska moč in talent. Dodatni odliki sta mojstrsko ustvarjeno občutje stalno prisotne prikrite grožnje in dobro tempiran humor, ob katerem sicer bralec ne ve, ali bi se zjokal ali smejal, vendar prasne v smeh, ko denimo Poljaka in ostale nizozemske snubce spremlja na poti v Kijev, kjer se s kandidatkami sestanejo v sobi poleg shoda vojnih invalidov.
Dobri možje je radikalno osvežujoč roman, in avtor Arnon Grunberg vrhunski romanopisec, ki v tekočem jeziku in s čutom za dramaturgijo, v dobro zastavljenem ritmu zadrževanja in stopnjevanja, pove zgodbo o padcu slehernika, ki, kot se pogosto zgodi, pomeni tudi njegovo prebujenje, ko mu resnično vse prekipi.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov