Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.
Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.
Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.
V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.
Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.
Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.
Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.
Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.
V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.
Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.
Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov