Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije
Par filmskih producentov – veteran nizkoproračunske produkcije Max Barber in njegov nečak – se zadolži pri mafiji, da bi investiral v kontroverzen film o maščevalnih nunah, ki pa povsem propade. Da bi lahko vrnil dolgove, se Max odloči posneti vestern z ostarelim zvezdnikom Dukeom Montano z visoko zavarovalnino, a Duke pokaže izjemno mero vitalnosti in preživi vse nevarne situacije, za sam film pa vse bolj kaže, da bi lahko v nasprotju z Maxovimi načrti postal celo uspešnica ...
Film Hollywoodska prevara je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije. Nekaj podobnega, kar smo v veliko bolj uspešni obliki videli pri celovečercih Kdo bo koga (1995) Barryja Sonnenfelda ali Altmanovem Igralcu (1992), sicer pa niti niso tako redki. Prinašajo tisti način samokritike, ki si potihem čestita – filmov, ki bi bili res jedka obsodba lastnega delovnega miljeja, je v resnici zelo malo in so svojevrsten paradoks, saj so tudi to navsezadnje samo – filmi.
Hollywoodsko prevaro je režiral George Gallo, ki umetniško deluje na različnih področjih, v preteklosti pa je že prispeval nekaj scenarijev za zanimive komedije. No, njegovo zadnje delo ne spada v to kategorijo, čeprav se zvezdniški venček, ki ga predstavljajo Robert De Niro kot producent Max, Tommy Lee Jones kot Duke Montana in Morgan Freeman kot mafijski izposojevalec denarja, trudi rešiti, kar se rešiti da. Film, ki težko lovi ustrezno ravnotežje med satiro, ironijo, karikaturo in komedijo, premore samo za prgišče navdihnjenih prizorov in nekaj posrečenih citatov, od katerih so eni bolj, drugi manj očitni, sicer pa bi se najbrž izgubil v katalogu spletnih ponudnikov, če ne bi koronavirusna epidemija resno osiromašila kinoizbora.
Mimogrede, Hollywoodska prevara je posodobljena različica istoimenskega filma, ki ga je leta 1982 režiral Harry Hurwitz in je bil postavljan v 70. leta, morda pa je, kakor čudno se to že sliši, navdihnjen tudi z resničnimi dogodki. Eden od producentov Gallovega prejšnjega filma Posrednik (2009), spletni finančni poslovnež, je bil namreč obtožen, da je svoje stranke prevaral za nekaj milijonov dolarjev, da jih je lahko vložil v omenjeni film, ki se ukvarja tudi s tematiko mafije in spletnih prevar. Skratka, tudi sama resničnost ima lahko čudovito strukturo metafikcijske zgodbe – in to veliko zanimivejšo od fabule, ki jo prikazuje Hollywoodska prevara. Pa čeprav se za nastopajoče v tem primeru zdi, da so v njej nastopili resnično samo zaradi kakšnega velikega dolga ...
Film je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije
Par filmskih producentov – veteran nizkoproračunske produkcije Max Barber in njegov nečak – se zadolži pri mafiji, da bi investiral v kontroverzen film o maščevalnih nunah, ki pa povsem propade. Da bi lahko vrnil dolgove, se Max odloči posneti vestern z ostarelim zvezdnikom Dukeom Montano z visoko zavarovalnino, a Duke pokaže izjemno mero vitalnosti in preživi vse nevarne situacije, za sam film pa vse bolj kaže, da bi lahko v nasprotju z Maxovimi načrti postal celo uspešnica ...
Film Hollywoodska prevara je žanrski hibrid med kriminalno komedijo in satiro, kot že naslov pove, na temo hollywoodske produkcije. Nekaj podobnega, kar smo v veliko bolj uspešni obliki videli pri celovečercih Kdo bo koga (1995) Barryja Sonnenfelda ali Altmanovem Igralcu (1992), sicer pa niti niso tako redki. Prinašajo tisti način samokritike, ki si potihem čestita – filmov, ki bi bili res jedka obsodba lastnega delovnega miljeja, je v resnici zelo malo in so svojevrsten paradoks, saj so tudi to navsezadnje samo – filmi.
Hollywoodsko prevaro je režiral George Gallo, ki umetniško deluje na različnih področjih, v preteklosti pa je že prispeval nekaj scenarijev za zanimive komedije. No, njegovo zadnje delo ne spada v to kategorijo, čeprav se zvezdniški venček, ki ga predstavljajo Robert De Niro kot producent Max, Tommy Lee Jones kot Duke Montana in Morgan Freeman kot mafijski izposojevalec denarja, trudi rešiti, kar se rešiti da. Film, ki težko lovi ustrezno ravnotežje med satiro, ironijo, karikaturo in komedijo, premore samo za prgišče navdihnjenih prizorov in nekaj posrečenih citatov, od katerih so eni bolj, drugi manj očitni, sicer pa bi se najbrž izgubil v katalogu spletnih ponudnikov, če ne bi koronavirusna epidemija resno osiromašila kinoizbora.
Mimogrede, Hollywoodska prevara je posodobljena različica istoimenskega filma, ki ga je leta 1982 režiral Harry Hurwitz in je bil postavljan v 70. leta, morda pa je, kakor čudno se to že sliši, navdihnjen tudi z resničnimi dogodki. Eden od producentov Gallovega prejšnjega filma Posrednik (2009), spletni finančni poslovnež, je bil namreč obtožen, da je svoje stranke prevaral za nekaj milijonov dolarjev, da jih je lahko vložil v omenjeni film, ki se ukvarja tudi s tematiko mafije in spletnih prevar. Skratka, tudi sama resničnost ima lahko čudovito strukturo metafikcijske zgodbe – in to veliko zanimivejšo od fabule, ki jo prikazuje Hollywoodska prevara. Pa čeprav se za nastopajoče v tem primeru zdi, da so v njej nastopili resnično samo zaradi kakšnega velikega dolga ...
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov