Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Saša Jerele; Maribor : Litera, 2020
Roman francoskega pisatelja Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi se vključuje v trenutno priljubljeni in prevladujoči tok realistično-izkustvene literature, ki pa se predvsem v sodobni francoski književnosti pogosto kritično navezuje na dediščino delavskega razreda in druga s tem povezana družbena vprašanja. Mathieujeva prizorišča in liki prikličejo v spomin veliko bolj avtobiografsko obarvani deli Vrnitev v Reims Didierja Éribona in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Slednja sta v času izida požela nemalo pozornosti, tudi ali predvsem zato, ker sta odkrito govorila o težavnem odraščanju homoseksualnega mladostnika v delavskem okolju na francoskem obrobju. V takšnem okolju med letoma 1992 in 1998 odraščajo tudi liki Mathieujevega romana Njihovi otroci za njimi, le da težišče pripovedi ni več boj med posameznikom in družbo, temveč okostenelost in zakrčenost družbene hierarhije. Éribonov in Louisov protagonist se na koncu vendarle izvijeta iz primeža razrednega determinizma in se tako intelektualno kot družbeno emancipirata v večjem mestu, Mathieujevi liki pa so ujeti v življenjske svojih prednikov, žrtev dezindustrializacije, brezposelnosti in revščine, ki je od konca sedemdesetih let postopoma zajela in prizadela predvsem severovzhodni del Francije.
Na neizogibnost usode namiguje že naslov romana, citat iz Sirahove knjige, povzet kasneje kot moto: »So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi.« Anthony, Stéphanie, Hacine, rojeni v poznih sedemdesetih in odraščajoči v svobodnjaških devetdesetih, ko se zdi, da je vse mogoče, da se svet vrti v ritmu Nirvane, Guns'n'Roses in francoskega hiphopa, se bodo na koncu vrnili v njim namenjene predalčke, obsojeni na preigravanje dediščine staršev in njihovega družbenega razreda. Na istost bo spomnil tudi kraj dogajanja: na videz tiho, mirno jezero, v katerem se postopoma utapljajo ljudje in njihove sanje. Anthony, ki v začetku kot štirinajstletnik sanjari o pobegu, bo pri dvajsetih pristal na izkoriščevalske, nezanesljive posle, ki so izčrpali že njegove starše. Podobna usoda, tako se vsaj zdi, čaka tudi Hacina, ki pa mora poleg kapitalističnega izkoriščanja prenašati še breme rasizma: kot otrok maroških priseljencev je že od začetka obsojen na okoliško nezaupanje, na stereotipe, ki jih samooklicani »pošteni državljani« gojijo do priseljencev in sploh do vseh, ki ne ustrezajo njihovim tipskim predstavam o družbenih, spolnih in razrednih vlogah. Mathieujevi liki od staršev in družbe ne nazadnje prevzemajo tudi predsodke: sovražni odnos med Anthonyjem in Hacinom je v določeni meri tudi dediščina nepremišljene francoske emigrantske politike, ki je iz svojih kolonij v celinsko Francijo množično vabila poceni delovno silo in jo nato obsodila na bivanje v samozadostnih, stisnjenih in vse bolj razpadajočih četrtih. Anthony in Hacine živita v istem kraju in delita sorodno usodo, a si kljub temu ne moreta priti blizu. Kraja motorja, ki na začetku poveže njuni zgodbi, se kot zlovešče znamenje ponovi v zaključku romana in pušča odprto vprašanje prihodnosti njunega odnosa. Nasploh je vračanje v izhodišče simbolno nakazano tudi v izboru glasbe zadnjega poglavja. Mathieujev roman je razdeljen na štiri poglavja, vsako pa je naslovljeno po hitu leta, v katerem se zgodba odvija: poglavjem Smells like teen spirit, You could be mine in La Fièvre tako sledi I will survive Glorie Gaynor iz leta 1978, letnice rojstva Mathieujevih junakov, a tudi remake himne nogometnega prvenstva leta 1998, na katerem je Francija osvojila naziv svetovnih prvakov. Preteklost se torej vrača, a predrugačena, in morda bo zmaga, ki je za eno noč zgladila razlike in razpoke na ravni posameznika in širše skupnosti, napovedala boljše čase; morda pa se bo izkazala le za začasno popestritev večno iste ustaljene rutine.
Nicolas Mathieu je za svoj drugi roman Njihovi otroci za njimi leta 2018 prejel goncourtovo nagrado in navdušen bralski odziv. Knjiga je namreč izšla ravno v času izbruha spontanih demonstracij rumenih jopičev, ki so obudili stare zamere med centrom in periferijo ter oživili zanimanje za razredni boj. Vzporednice z romanom je potegnil tudi avtor sam, ki je zatrdil, da bi se njegovi liki toliko let kasneje zagotovo udeležili protestov. Roman Njihovi otroci za njimi je otrok svojega časa in prostora, in ravno zato čas in prostor tudi presega. Ponuja pač tisto, kar je najbolj univerzalno: dobro zgodbo.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Saša Jerele; Maribor : Litera, 2020
Roman francoskega pisatelja Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi se vključuje v trenutno priljubljeni in prevladujoči tok realistično-izkustvene literature, ki pa se predvsem v sodobni francoski književnosti pogosto kritično navezuje na dediščino delavskega razreda in druga s tem povezana družbena vprašanja. Mathieujeva prizorišča in liki prikličejo v spomin veliko bolj avtobiografsko obarvani deli Vrnitev v Reims Didierja Éribona in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Slednja sta v času izida požela nemalo pozornosti, tudi ali predvsem zato, ker sta odkrito govorila o težavnem odraščanju homoseksualnega mladostnika v delavskem okolju na francoskem obrobju. V takšnem okolju med letoma 1992 in 1998 odraščajo tudi liki Mathieujevega romana Njihovi otroci za njimi, le da težišče pripovedi ni več boj med posameznikom in družbo, temveč okostenelost in zakrčenost družbene hierarhije. Éribonov in Louisov protagonist se na koncu vendarle izvijeta iz primeža razrednega determinizma in se tako intelektualno kot družbeno emancipirata v večjem mestu, Mathieujevi liki pa so ujeti v življenjske svojih prednikov, žrtev dezindustrializacije, brezposelnosti in revščine, ki je od konca sedemdesetih let postopoma zajela in prizadela predvsem severovzhodni del Francije.
Na neizogibnost usode namiguje že naslov romana, citat iz Sirahove knjige, povzet kasneje kot moto: »So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi.« Anthony, Stéphanie, Hacine, rojeni v poznih sedemdesetih in odraščajoči v svobodnjaških devetdesetih, ko se zdi, da je vse mogoče, da se svet vrti v ritmu Nirvane, Guns'n'Roses in francoskega hiphopa, se bodo na koncu vrnili v njim namenjene predalčke, obsojeni na preigravanje dediščine staršev in njihovega družbenega razreda. Na istost bo spomnil tudi kraj dogajanja: na videz tiho, mirno jezero, v katerem se postopoma utapljajo ljudje in njihove sanje. Anthony, ki v začetku kot štirinajstletnik sanjari o pobegu, bo pri dvajsetih pristal na izkoriščevalske, nezanesljive posle, ki so izčrpali že njegove starše. Podobna usoda, tako se vsaj zdi, čaka tudi Hacina, ki pa mora poleg kapitalističnega izkoriščanja prenašati še breme rasizma: kot otrok maroških priseljencev je že od začetka obsojen na okoliško nezaupanje, na stereotipe, ki jih samooklicani »pošteni državljani« gojijo do priseljencev in sploh do vseh, ki ne ustrezajo njihovim tipskim predstavam o družbenih, spolnih in razrednih vlogah. Mathieujevi liki od staršev in družbe ne nazadnje prevzemajo tudi predsodke: sovražni odnos med Anthonyjem in Hacinom je v določeni meri tudi dediščina nepremišljene francoske emigrantske politike, ki je iz svojih kolonij v celinsko Francijo množično vabila poceni delovno silo in jo nato obsodila na bivanje v samozadostnih, stisnjenih in vse bolj razpadajočih četrtih. Anthony in Hacine živita v istem kraju in delita sorodno usodo, a si kljub temu ne moreta priti blizu. Kraja motorja, ki na začetku poveže njuni zgodbi, se kot zlovešče znamenje ponovi v zaključku romana in pušča odprto vprašanje prihodnosti njunega odnosa. Nasploh je vračanje v izhodišče simbolno nakazano tudi v izboru glasbe zadnjega poglavja. Mathieujev roman je razdeljen na štiri poglavja, vsako pa je naslovljeno po hitu leta, v katerem se zgodba odvija: poglavjem Smells like teen spirit, You could be mine in La Fièvre tako sledi I will survive Glorie Gaynor iz leta 1978, letnice rojstva Mathieujevih junakov, a tudi remake himne nogometnega prvenstva leta 1998, na katerem je Francija osvojila naziv svetovnih prvakov. Preteklost se torej vrača, a predrugačena, in morda bo zmaga, ki je za eno noč zgladila razlike in razpoke na ravni posameznika in širše skupnosti, napovedala boljše čase; morda pa se bo izkazala le za začasno popestritev večno iste ustaljene rutine.
Nicolas Mathieu je za svoj drugi roman Njihovi otroci za njimi leta 2018 prejel goncourtovo nagrado in navdušen bralski odziv. Knjiga je namreč izšla ravno v času izbruha spontanih demonstracij rumenih jopičev, ki so obudili stare zamere med centrom in periferijo ter oživili zanimanje za razredni boj. Vzporednice z romanom je potegnil tudi avtor sam, ki je zatrdil, da bi se njegovi liki toliko let kasneje zagotovo udeležili protestov. Roman Njihovi otroci za njimi je otrok svojega časa in prostora, in ravno zato čas in prostor tudi presega. Ponuja pač tisto, kar je najbolj univerzalno: dobro zgodbo.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov